Štirje nekdanji ministri za izobraževanje dr. Milan Zver, dr. Jure Zupan, dr. Žiga Turk in dr. Lovro Šturm so poslanke in poslanci v preteklih dneh pozvali, naj uresničijo odločbo ustavnega sodišča o 100% financiranju javnoveljavnih programov v zasebnih osnovnih šolah.
Nekdanji ministri opozarjajo, da v Sloveniji socialni status družine ali okolja nadpovprečno vpliva na dosežke otrok. »Sistem je podpovprečen, ko gre za to, da bi dobre rezultate dosegali tudi otroci iz socialno slabših okolij. Žal jih ne,« so navedli v pismu.
Nekdanji ministri za izobraževanje tudi izpostavljajo, da si ustvarjanja še večjega monopola državnih šol in oviranje pobud, ki v šolski prostor prinašajo izbiro, alternativo, pluralnost in konkurenco, ne morejo razlagati drugače, kot da gre za paničen strah in utemeljen dvom v kakovost državnega šolskega sistema.
»Poslance v državnem zboru pozivamo, da pokažejo, da v Sloveniji ne vlada več enoumje, da je konec ideološke zadrtosti, da je Slovenija demokratična država, da spoštuje pravico do izbire, različnost in pluralnost in da uresničijo odločbo ustavnega sodišča, kot je bila zamišljena – da se financiranje javnih šolskih programov na vladnih in na nevladnih šolah izenači,« so v svojem pismu še zapisali nekdanji ministri za izobraževanje.
V nadaljevanju objavljamo celotno odprto pismo nekdanjih ministrov za izobraževanje:
Nedavno so štirje nekdanji ministri levih vlad stopili skupaj in v en glas podprli protiustaven predlog za spremembe financiranja javnih izobraževalnih programov, ki otrokom, ki hodijo v nevladne šole, odrekajo brezplačno jutranje varstvo, podaljšano bivanje in podobno.
Zapisali so: “Slovenija ima enega najboljših šolskih sistemov na svetu tudi zato, ker smo doslej uspeli kot družbeno vrednoto posebnega pomena varovati javno šolstvo. Ta vrednota je bila vedno deležna tudi visoke podpore javnosti, saj smo šolstvo, ki vsem ponuja enake možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanje talentov, razumeli kot ključen izraz družbene pravičnosti in solidarnosti, vgrajene v naš družbeni ustroj.”
Ministri Slavko Gaber, Pavel Zgaga, Lucija Čok in Igor Lukšič so z izjavo, da imamo v Sloveniji enega najboljših šolskih sistemov na svetu močno pretiravali. Rezultati slovenskih šolarjev so v OECD nadpovprečni pri matematiki, znanosti in branju, pa podpovprečni pri npr. finančni pismenosti. Sistem ustvarja solidno povprečno znanje, razvije pa primerjalno malo res odličnih šolarjev. Rezultati raziskave PISA sploh ne potrjujejo teze, da je naše šolstvo zgled enakih možnosti. Nasprotno, pri nas socialni status družine ali okolja nadpovprečno vpliva na dosežke otrok. Sistem je podpovprečen, ko gre za to, da bi dobre rezultate dosegali tudi otroci iz socialno slabših okolij. Žal jih ne.
Izjava spoštovanih kolegov, da je javno šolstvo, »ki vsem ponuja enake možnosti […] ključen izraz družbene pravičnosti« insinuira, da nevladne šole niso javne šole in da nevladne šole ne nudijo enakih možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanja talentov. Da potemtakem zasebne šole delujejo diskriminatorno do populacij svojih učencev in z doseganjem slabših učnih uspehov od državnih šol varajo starše in izvabljajo denar neupravičeno? Da dejansko s slabšo kvaliteto pouka zmanjšujejo kvalitetno raven izobrazbe Slovencev na državnem nivoju? Da so nekateri otroci v nevladnih šolah diskriminirani napram drugim otrokom v nevladnih šolah? Za tako hude obtožbe so potrebni dokazi, ki jih priskrbijo inšpektorati in ustrezne službe. Če jih ni, se bodo morali spoštovani kolegi pač opravičiti.
Če pa so spoštovani kolegi z navedenim mislili, da se v vladne šole lahko vpiše vsak, v nevladne pa ne, je pa to naravnost zavržno. Edini razlog, da se v nevladne šole ne more vpisati vsak, je, da je teh šol malo, komaj za vzorec. In seveda ne morejo vpisati vseh, ki bi si tja želeli. Preprečevati, da bi bilo nevladnih šol več, z izgovorom, da jih je malo, je od spoštovanih kolegov pritlehno.
V svojih nastopih spoštovani kolegi ne ločijo javnega od državnega šolstva. Javno šolstvo je tisto, ki izvaja javno priznane programe in ga financirajo davkoplačevalci. Izvaja pa ga lahko pravna oseba zasebnega ali javnega prava. Ali po mnenju spoštovanih kolegov nevladni izvajalci ne izpolnjujejo vseh zahtev javnega šolstva? Ne izvajajo programa javnega šolstva v celoti? Spoštovani kolegi ves čas zavestno uporabljajo izraz javno šolstvo na mestih, kjer bi morali uporabljati oznako ‘vladno’, ‘državno’ ali ‘občinsko.
Kot ministri za IZOBRAŽEVANJE so oni in smo mi prisegli, da bomo delovali za korist Slovenije. Nobenega dokaza ni, da bi nevladni izvajalci javnih šolskih programov škodili Sloveniji. Da bi škodili otrokom. Nasprotno, ker kljub večjim stroškom obstaja interes za vpis v te šole, starši ocenjujejo, da so te šole koristne. Staršem lahko zaupamo, ker jih gotovo bolj skrbi za njihove otroke, kot za otroke neznancev skrbi spoštovane kolege ministre. Oviranje nevladnih šol, ki so del javnega šolstva, tako pomeni delovanje proti koristim Slovenije. Kot korist Slovenije razumejo starši šolarjev, seveda, in ne sindikalisti ali kulturni bojevniki.
Ustvarjanja še večjega monopola državnih šol in oviranje pobud, ki v šolski prostor prinašajo izbiro, alternativo, pluralnost in konkurenco, si ne moremo razlagati drugače, kot da gre za paničen strah in utemeljen dvom v kakovost državnega šolskega sistema.
Spoštovani kolegi so očitno prepričani, da »enega najboljših šolskih sistemov« lahko življenjsko ogrozi, če bi javne programe na treh nevladnih šolah financirali enako kot na vladnih – če bi tudi tistim otrokom javno financirali npr. jutranje in popoldansko varstvo. Če na tem stoji in pade naš šolski sistem, je pa v prekleto žalostnem stanju.
Za kaj gre spoštovanim kolegom v resnici, so razkrili v zadnjem stavku, ko pišejo »Kot družba, ki je ne glede na velike ekonomske in socialne spremembe znala ohranjati relativno nizko raven socialnih razlik, a je nagnjena k delitvam na ideološki osnovi, moramo biti na to posebej pozorni«. Spoštovanim kolegom se zdi, da je enoumno vladno šolstvo orožje, ki preprečuje delitve na ideološki osnovi. Delitvam se z drugimi besedami reče pluralizem. Demokracije ga negujejo.
Poslance v državnem zboru pozivamo, da pokažejo, da v Sloveniji ne vlada več enoumje, da je konec ideološke zadrtosti, da je Slovenija demokratična država, da spoštuje pravico do izbire, različnost in pluralnost in da uresničijo odločbo ustavnega sodišča, kot je bila zamišljena – da se financiranje javnih šolskih programov na vladnih in na nevladnih šolah izenači.
Dr. Lovro Šturm, dr. Žiga Turk, dr. Jure Zupan in dr. Milan Zver
