28.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 17 junija, 2024

V tiskani izdaji Demokracije preberite intervju z Ivanom Sivcem, pisateljem in publicistom: »Če sem res ‘zdravitelj zgodovinsko izropane slovenske duše’, potem moje pisanje ni bilo zaman«

Piše: Metod Berlec

S priljubljenim slovenskim pisateljem Ivanom Sivcem, ki prav danes praznuje 75. rojstni dan (rojen 23. maja 1949), smo se pogovarjali o njegovih knjigah, nedavni Evroviziji v Malmöju na Švedskem in o dogajanju na RTV Slovenija.

Gospod Sivec, najprej iskrene čestitke za vaš rojstnodnevni jubilej. Vidim, da ste še polni delovnega elana …

Res je, za zdaj teže let še ne občutim prehudo. Življenjski korak se sicer počasi umirja, sem hitreje utrujen, a tudi jesen življenja ima svoje prednosti. Pogledi na svet se izostrijo, nikogar me ni več – kot v nekdanjem političnem režimu – strah, v vseh pogledih laže pogledam resnici v oči.

Naj greva k vašim knjigam, ki ste jih izdali v zadnjem času. Lani jeseni ste pri Založbi Družina izdali biografijo o našem prvem pesniku, časnikarju in piscu Valentinu Vodniku. Naslovili ste jo Sloven’c, tvoja je zemlja je zdrava! To je že vaša tretja knjiga iz zbirke Slovenski narodni buditelji.

Da, pred tem je izšla knjiga o resničnem primorskem Čedermacu Virgilu Ščeku ter o prvem slovenskem alpinistu in vsestranskem humanistu Valentinu Staniču. Enako kot s prvima dvema knjigama želim prikazati veličino vseh treh mož, predvsem pa, kaj so dali slovenskemu narodu, kako so kljub izjemno težkim razmeram optimistično gledali na slovenstvo in nam v vseh pogledih hoteli pokazati, da je naša zemlja – zdrava. Zato so nam vsi trije buditelji lahko vzorniki tudi v današnjem času. Še posebej mladim, ki se vse preveč vdajajo nihilizmu, dekadenci in idolom, ki nimajo tako rekoč nobene povezave z našo preteklostjo in s sedanjostjo.

Pred slovenskim kulturnim praznikom ste izdali knjigo Vse generalove skrivnosti in podnaslovom Razburkano življenje in pretresljiva smrt prvega slovenskega generala Jerneja Basaja. Kako ste prišli do podatkov oziroma zgodovinskih dejstev, povezanih z Jernejem Basajem, ki je bil, kot pravite, prvi slovenski general?

Za to imajo največ zaslug trije možje: daljni Basajev sorodnik Iztok Basaj ter raziskovalna zgodovinarja dr. Rajmund Lampreht in doc. dr. Miha Šimac. Doslej je bilo namreč o Jerneju Basaju znanega le nekaj vrstic. Predvsem samo to, da je bil poveljnik trdnjave v Karlovcu, v Vojni krajini. Iztok Basaj pa si je dal s pomočjo dr. Lamprehta narediti družinsko deblo, kjer je o Jerneju napisal že celo stran. Takoj sem se sešel z njima in dr. Lampreht je v dunajskih arhivih odkril Basajev grb ter nasploh več pomembnih podatkov o njem. Največ pa je pri tem storil doc. dr. Miha Šimac, ki je med drugim v arhivih našel celo prošnjo, ki jo je Basaj napisal cesarici Mariji Tereziji za povišanje v generala in barona. Fantastično odkritje! Iz vsega tega sem sestavil roman, ki prikazuje vzporedni poti dveh pomembnih Slovencev: generala Jerneja Basaja in vsestranskega dobrotnika Petra Pavla Glavarja. Bila sta namreč krušna brata. Skupaj sta odraščala, skupaj sta se zaljubila v isto dekle, veliko sta si dopisovala, tako rekoč skupaj sta tudi umrla …

Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine