Piše: C. R.
V 105. letu starosti je davi umrl eden od ustanoviteljev stranke HDZ in drugi hrvaški premier Josip Manolić, je za hrvaški tednik Nacional potrdila njegova hči Zrinka. Manolić je na Hrvaškem veljal za politika z najdaljšim stažem. Na eni strani mu pripisujejo zasluge za hrvaško osamosvojitev, po drugi mu očitajo povezave z Udbo.
Josip Manolić je bil s prvim hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom eden od ustanoviteljev Hrvaške demokratske skupnosti (HDZ) leta 1989. V času osamosvajanja Hrvaške in tudi Slovenije je vodil hrvaško vlado, potem ko je prvi demokratični hrvaški premier Stipe Mesić postal član predsedstva SFRJ namesto Stipeta Šuvarja in sicer avgusta 1990. Njegov vodja kabineta je bil tedaj Tomislav Karamarko, kasneje znan politik iz HDZ. Zanimivo je, da sta se veliko let kasneje znašla v sodnem sporu, saj je Manolić za Karamarka javno izjavil, da je bil sodelavec Udbe, Karamarko je reagiral s tožbo.
V času Manolićeve vlade je prihajalo do prvih oboroženih uporov Srbov na Hrvaškem, najprej v Kninski krajini. Manolić je kot premier še dočakal razglasitev Hrvaške za neodvisno državo, vendar pa organi nove države niso prevzeli efektivne oblasti. Dejansko se je Hrvaška osamosvojila v začetku oktobra 1991, ko je bila že povsem v vojni. Hrvaška se na osamosvojitvene poteze Slovenije v času Manolićeve vlade sicer odzivala zelo zadržano. Zaradi Tuđmanovega skrivnega dogovora s Slobodanom Miloševićem ter zagotovil Anteja Markovića in Veljka Kadijevića, da JLA ne bo napadla Hrvaške, hrvaška vlada ni ukrepala z zaporo izhodov iz vojašnic, hrvaška policija je že postavljene barikade dala celo odstraniti. Zapore so ljudje postavili sami, denimo v Murskem Središću, pa tudi v Novem Zagrebu, pri Titovi vojašnici, kjer je prišlo do spopada v času vojne za Slovenijo, saj bi morala enota JLA iz Zagreba priti na pomoč bojnim oklepnim enotam iz Karlovca, ki so se nahajale v Krakovskem gozdu, vodil pa jih je major Boško Prodanović. Ta politika hrvaške oblasti je bila dolgoročno zelo slaba, saj so se po podpisu Brionske deklaracije julija 1991 prave akcije agresije proti Hrvaški šele začele, JLA pa niti ni več skrivala, da je na strani krajinskih Srbov.
Že sredi poletja 1991 pa je Manolića na tej funkciji nasledil Franjo Gregorić, ki je bil dejansko premier “narodne enotnosti”. Tudi on je vodil vlado leto dni.
Po odhodu iz premierskega položaja je Manolić vodil Urad za zaščito ustavne ureditve, ki naj bi koordiniral vse hrvaške varnostne službe. Pri tem so sodelovali še nekateri znani hrvaški udbovci. V Manolićevi vladi je kot notranji minister sodeloval Josip Boljkovac, ki je imel podobno preteklost, bil je tudi njegov politični sopotnik v Manolićevi stranki.
Z zmernimi nastopi si je pridobil popularnost, hkrati pa se je razšel z nekaterimi frakcijami HDZ. Leta 1993 je prevzel vodenje županijskega zbora v hrvaškem parlamentu. Leta 1994 pa je zapustil HDZ in ustanovil svojo stranko Hrvaški neodvisni demokrati, vendar je bila stranka na volitvah neuspešna. Manolić se je nato umaknil iz aktivne politike.
V svoji politični karieri je politik, ki je bil v hrvaški javnosti bolj znan kot Joža, opravljal vrsto visokih funkcij, tudi kontroverznih. Leta 1946, ko je bil načelnik Oddelka za izvrševanje kazenskih sankcij v Zagrebu, so aretirali kardinala Alojzija Stepinca, nekateri pa mu očitajo tudi neposredno odgovornost za njegovo smrt. V času Jugoslavije je bil tudi visokopozicionirani funkcionar Udbe. Leta 2015 je objavil avtobiografsko knjigo Politika i domovina: moja borba za suverenu i socijalnu Hrvatsku. V času epidemije covid19 je skoraj stoleten doživel okužbo, vendar je bolezen preživel in dočakal tudi stoletnico.
