Piše: Iryna Tsilyk, ukrajinska režiserka, pisateljica in scenaristka
Stojim pred literarno hišo v Liechtensteinu in začudeno gledam na zame zelo presenetljiv prizor. Na travniku v središču mesta tekajo ovce. Vesele so kot kužki, trcajo druga drugo, igrajo se in veseli zven njihovih zvončkov me takoj popelje v vzdušje karpatskih planin.
Ampak ne; tukaj so druga gorovja, druge živali, drugi ljudje, vse je drugačno. »Ko umrem, bi v naslednjem življenju rada bila vesela brezskrbna ovca v Liechtensteinu,« rečem svojim ukrajinskim kolegom, s katerimi imamo skupno literarno turnejo po Zahodni Evropi. »Ali pa krava v Švici,« doda moj založnik. »To zveni kot načrt.«
Brezpogojno ga ljubim
V resnici pa imam samo eno življenje in ga želim preživeti v Ukrajini. Kot filmska režiserka in pisateljica pogosto potujem v druge države, vendar živim v Kijivu. To mesto ljubim z brezpogojno ljubeznijo, je moj kraj moči in Ahilova peta hkrati, zato o njem ne morem govoriti objektivno. Kljub temu bom tvegala in rekla, da ima Kijiv po eni strani svoj unikatni obraz, po drugi pa kljub današnji situaciji vojne ni dosti drugačen od mnogih drugih evropskih prestolnic. Seveda ima veliko pomanjkljivosti in pod nanesenimi ličili sodobnosti se včasih še vedno kažejo značilnosti odvratnega postsovjetskega obdobja. Vendar pa je ne glede na vse to zelo starodavno, močno in lepo mesto, kjer zdaj vre zelo živa, posebna energija, zaradi katere tudi med vojno kot magnet privlači številne ljudi. Pred začetkom obsežne ruske invazije je v Kijivu živelo več kot 3 milijone prebivalcev. Nato je število prebivalcev v mestu in Kijivski regiji naraslo skoraj za 50 odstotkov. To je povsem logično, saj se je v mesto preselilo precej veliko prisilnih preseljencev iz drugih regij Ukrajine, pa tudi tujci.
Mi ne bomo odšli
Mnogi ljudje pa so, nasprotno, odšli. Pred kratkim je po mojem nastopu na Dunaju k meni pristopil zelo prijeten moški. Izkazalo se je, da je Američan, ki je 13 let živel v Kijivu in delal kot učitelj, vendar je zaradi ruske invazije moral evakuirati svojo družino. Podaril mi je svojo knjigo, v njej so zelo duhoviti premisleki o poučevanju in učenju angleščine, vendar je zanimivo, da med vrsticami zelo jasno izstopa iskreno hrepenenje avtorja po Kijivu kot svojem domu. Sočustvujem z ljudmi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje običajno življenje in se zdaj ne morejo ukoreniniti v drugih državah. V primeru naše družine ideja o morebitni emigraciji nikoli ni prišla v poštev. To je vedno vprašanje zelo težke izbire in odgovornosti zanjo.
Srečanja na vlaku
Tako ali drugače, po vrsti literarnih nastopov v nekaj državah Zahodne Evrope se vračam in kot vedno potujem domov celo večnost: vsako potovanje zdaj pomeni vsaj en dan potovanja v eno smer. V vlakih med Poljsko in Ukrajino, s katerimi najpogosteje potujem, vlada posebno vzdušje: večina potnikov so ženske in otroci, vendar skoraj vedno lahko srečate tudi tujce – vojake mednarodne enote, novinarje ali preprosto turiste, ki kljub vsemu potujejo v državo, kjer divja vojna.
In tokrat spoznam sivolasega postavnega Kanadčana, ki sem ga naravnost morala vprašati o ukrajinski zastavici na njegovi jakni. Izkazalo se je, da je biolog, ki v zadnjem času redno prihaja v Ukrajino, kjer pomaga pri evakuaciji civilistov in poučuje ljudi taktično medicino. Medtem ko si z mojim novim znancem krajšava čas na železniški postaji med vlaki, jeva kebab, on pa mi pripoveduje o svojih ekspedicijah v Arktiki, o življenju v Južni Afriki in o svoji novi ljubezni – Ukrajini. Na koncu se razideva po različnih vagonih, vendar si izmenjava stike.
Zamrznjeni pred prihodnostjo
Vlak pripelje v Kijiv ob petih zjutraj, prav takrat, ko se konča policijska ura. Mesto je še temno in tiho, vendar zvoki generatorjev kvarijo to harmonijo in spominjajo na to, da Rusi v zadnjem času spet zelo vztrajno poskušajo otežiti življenje civilistom v Ukrajini pozimi. Tudi v mojem bloku ta čas ni elektrike, in ko vlečem kovček v sedmo nadstropje, obžalujem, da sem prosila svojega moža, naj me ne pride iskat.
Doma vsi spijo, tiho si skuham kavo na plinu in berem jutranje novice. Ukrajine spet ne bodo povabili v NATO, ruski brezpilotni letalniki so zadeli nekaj objektov energetske infrastrukture v Ukrajini, na vzhodu države sovražnik vsak dan odgrizne nove in nove koščke naše zemlje, ne da bi štel svoje topniško meso. Vsi smo obstali kot zamrznjeni in zaskrbljeno čakamo na nove scenarije s strani preoblikovanega ameriškega političnega odra …
Kava ob zvoku sirene
»O, mami, si že doma!« se končno pojavi zaspan najstnik, za njim pa še preostala člana moje družine – mož in naša mačka. Spet smo vsi skupaj. Moj mož že več kot leto dni služi (vojsko) v Kijivu, zato zdaj živi doma in v svojo vojaško službo hodi kot v pisarno. To je določeno razkošje v primerjavi s tistimi časi, ko je bil kot znan ukrajinski pisatelj mesece na fronti. Na splošno je vojski posvetil že štiri leta in pol svojega življenja. Kot človek, ki je odraščal z odporom do kakršne koli militaristične izkušnje – v njegovi družini je bil veteran vojne v Afganistanu –, sam nikoli ni načrtoval česa podobnega. Ampak kdo izmed nas bi sploh lahko načrtoval to skoraj enajstletno vojno?
Pijemo kavo in si ogledujemo spominke s potovanja, ko nenadoma zatuli sirena. Iskreno rečeno, sirene v Kijivu nas že dolgo ne ganejo več, da bi se nanje kakor koli odzvali. Prvič, daleč od tega, da bi vsaka sirena pomenila napad, in drugič, prestolnica je najbolje zavarovana med vsemi ukrajinskimi mesti. Čeprav seveda noben sistem zračne obrambe ne more zagotoviti 100-odstotne zaščite. Pred kratkim je eden teh dronov ubil deklico v Kijivu: priletel je naravnost v njeno sobo, njeni starši, ki so imeli sobo na nasprotni strani, pa so ostali nepoškodovani. Takšnih zgodb v Ukrajini je zelo veliko, in dobila sem že debelo kožo. Ampak tragedija, ki sem jo omenila, me je zelo močno prizadela: naše stanovanje ima enak tloris.
Posebna božična atmosfera
Kljub temu to ni prisililo mene in mojega 14-letnega sina, da bi odgovorneje reagirala na opozorila pred zračnimi napadi. Toda če so najini instinkti samozaščite otopeli in je popolnoma izginila reakcija strahu, pa je pri mojem možu nasprotno: pred letom in pol je doživel zelo travmatično izkušnjo in bi skoraj padel na fronti. Takrat je čudežno preživel in menil, da je prišel skozi brez poškodb. Pred kratkim pa se je pri njem pojavila nova telesna reakcija na to, kar je preživel na fronti: zvoki eksplozij v Kijivu mojemu možu včasih sprožijo panične napade.
Takih, kot je on, je zdaj pri nas zelo veliko in jih bo še več. Te nevidne travme so za druge pogosto neopazne in Kijiv je na videz morda kot precej brezskrbno mesto. Restavracije in bari so polni ljudi, kot nikoli prej živahno vrvi gledališko življenje, ljudje veliko hodijo v kino, v središču mesta se odpirajo nove modne knjigarne. Na dan svetega Miklavža so v Kijivu na ploščadi pred stolnico svete Sofije iz 11. stoletja postavili veliko božično drevo. Istega dne so Zaporižjo zadele rakete: ljudje so goreli v svojih avtomobilih, bili so mrtvi in ranjeni, med njimi tudi otroci in dojenčki. V Ukrajini ima predbožični čas svojo posebno atmosfero …
Opomba: Esej Iryne Tsilyk je bil prvič objavljen na republik.ch. Nadaljevaje sledi.
Iryna Tsilyk, rojena leta 1982 v Kijivu, je ukrajinska režiserka, pisateljica in scenaristka. Je režiserka nagrajenega dokumentarnega filma Zemlja je modra kot pomaranča (2020), ki je prejel nagrado za režijo World Cinema Documentary na filmskem festivalu Sundance 2020 in številna druga prestižna priznanja. Irina Cilik je znana tudi po dokumentarnem projektu Nevidni bataljon (2017) o ukrajinskih ženskah v vojni in igranem filmu Rock Paper Grenade (2022), posnetem po romanu Kdo si? ukrajinskega pisatelja in Irininega moža Artema Čeha. Trenutno dela na celovečernem animiranem filmu Rdeča cona. Poleg tega je Irina Cilik avtorica različnih knjig (poezija, proza, knjige za otroke). Številne njene pesmi, kratke zgodbe in eseji so bili prevedeni v več jezikov in predstavljeni v različnih mednarodnih publikacijah, na literarnih festivalih in prireditvah.
