Piše: Bogdan Sajovic
Novi voditelj Sirije obljublja sožitje v “novi Siriji”. Poziva sirsko diasporo, naj se vrne in pomaga pri obnovi države. Vlade nekaterih evropskih držav so že začele odklanjati azilne zahteve migrantov iz Sirije in jih spodbujajo k vrnitvi v domovino.
Zrušenje politične dinastije Asad v Siriji še ni prineslo konca državljanske vojne v tej bližnjevzhodni državi. Enotna oblast nad državo še ni vzpostavljena in vsaj še nekaj časa ne bo, saj različne dele države obvladujejo oborožene milice in deloma tudi tuje sile.
Stanje na terenu
Na jugu države so se izraelske enote spustile z že pol stoletja okupiranega Golanskega višavja in okupirale še nekdanjo demilitarizirano cono ob meji z Golansko planoto. Izrael se je tako prestolici Damask približal na približno 25 kilometrov, kar pomeni, da lahko kadar koli udari tudi na Damask in zruši vlado, ki jim ne bi bila všeč. Na severu Sirije je tudi Turčija pod podobno pretvezo kot Izrael okupirala del obmejnega območja “zaradi zavarovanja meje”. No, Turčijo bolj skrbi sosednja cona ob sirsko-turški meji, ki jo obvladujejo Kurdi, saj ti kažejo namero, da bi ustanovili neodvisno Kurdsko državo. S tem niso zadovoljni ne Sirci, ki bi tako izgubili kos državnega ozemlja, in ne Turki, ki se bojijo, da bi Kurdi na turški strani meje lahko tudi odsekali kos ozemlja in se združili s sonarodnjaki v Siriji.
Al Asad začenja novo kariero
Ostanki zrušenega Asadovega režima so v obmorskem predelu, predvsem okoli pristanišča Latakija, kjer je ruska pomorska baza. Upajo, da jih bodo Rusi zaščitili, a po vsem sodeč so Rusi napravili križ čez Sirijo in se pripravljajo na evakuacijo svoje baze in enot, ki so še v Siriji, in to predvsem zato, ker strmoglavljeni al Asad, ki se je zatekel v Moskvo, ne kaže nobene prave volje, da bi se skušal vrniti v Sirijo. Razglasil je namreč, da se umika iz politike in se bo v prihodnosti spet posvetil medicini, saj je po izobrazbi diplomirani zdravnik. Njegov sin, ki bi v primeru nadaljevanja družinske dinastije veljal za očetovega naslednika, pa se sploh ni nikoli politično udejstvoval, in kot kaže, se namerava v prihodnosti ukvarjati z matematičnimi problemi na matematičnem inštitutu v Moskvi. Milice, ki jih je nekoč sponzoriral Iran, so se sesule in komajda še obstajajo, prav tako pa se opotekajo tudi ostanki nekdanje Islamske države oziroma gibanja Daesh, ki ohlapno nadzoruje manjši del Sirije.
Glavni sili ta čas sta dve; ena je nekdanja združena opozicija Asadovemu režimu − gre za zvezo različnih zmernih političnih strank, ki jo podpira tudi Zahod −, druga pa je islamistično gibanje Hayʼat Tahrir al-Sham (HTS), ki ga vodi Ahmed al Sharaa, ki pa je bolj znan pod bojnim imenom Abu Mohmed al Julani. Julani ima ta čas največjo moč v Siriji, saj so prav njegovi pripadniki izvedli bliskovit pohod na Damask, ki je pripeljal do kolapsa Asadovega režima.
Nekdanji ekstremist pridiga sožitje
Dvainštiridesetletni Julani je poklicni islamistični paravojak, ki je v preteklega četrt stoletja pripadal različnim militantnim skupinam od Al Kaide do Daesha. Zaradi svojega delovanja je tudi pet let preživel v ameriškem ujetništvu, po izpustu se še bolj radikaliziral in zato prišel na seznam teroristov z razpisano desetmilijonsko nagrado za njegovo glavo. Julani je torej pripadal različnim islamističnim skupinam, a se na koncu z vsemi sprl in nato soustanovil lastno gibanje HTS, ki ga vodi še sedaj.
Julani je po poročilih v zadnjih nekaj letih precej spremenil svoja nekdanja politična stališča. Odrekel naj bi se bil panislamističnemu nazoru, odrekel naj bi bil se vojni proti zahodu in se preusmeril v sirski nacionalizem. Omilil naj bi bil tudi islamistični fundamentalizem, vsaj do te mere, da zagovarja sobivanje Sircev ne glede na versko prepričanje. Mnenja o tej politični preobrazbi so deljena. Nekateri menijo, da gre za resnično politično evolucijo, drugi pa, da gre za premeteno taktiko, s katero skuša Julani doseči svoj izbris s seznama teroristov in umik nagrade za svojo glavo. S tem bi se rešil grožnje, da ga lepega dne z jasnega zadene izstrelek iz ameriškega drona. In seveda, če želi postati novi voditelj Sirije, ki bi sklepal dogovore z mednarodno skupnostjo, ga mora ta priznati kot verodostojnega sogovorca, a dokler je na črnem seznamu teroristov, bo to seveda nemogoče.
Julani, ki se je razglasil za vrhovnega poveljnika oboroženih sil, zdaj skuša povezati vso nekdanjo opozicijo proti al Asadu v vladno koalicijo. Obljublja novo cvetočo Sirijo, v kateri bodo v miru živeli vsi državljani ne glede na versko ali nacionalno pripadnost. Zaradi tega je že pozval milijone Sircev, ki živijo v tujini, naj se vrnejo v domovino in z znanjem ter z izkušnjami, ki so si jih nabrali v tujini, pomagajo pri obnovi razrušene države in njenemu razcvetu.
Priseljenci izkoriščajo evropsko socialo
Koliko bodo zagotovila nove vlade o mirnem sožitju vseh državljanov držala, bomo videli v prihodnosti. Prav tako bomo videli, koliko Sircev se bo odzvalo na poziv k vrnitvi v staro domovino. Samo v zadnjih petnajstih letih je v tujino odšlo okoli sedem milijonov Sircev. Večinoma so šli v Evropo oziroma v Severno Ameriko in zahtevali azil, v večini primerov so navajali politično ali versko preganjanje Asadovega režima.
Pripadniki sirske diaspore so ob padcu Asadovega režima veseljačili na ulicah mnogih zahodnih mest. Vendar pa so bili odgovori na vprašanja novinarjev in predvsem blogerjev, ali se bodo zdaj, ko je al Asad padel, vrnili v domovino, tako rekoč enoglasno negativni. To je tudi razumljivo, saj se jim zlasti v Evropi predobro godi in tudi premeteno izkoriščajo evropsko socialo.
Danska je recimo nedavno objavila ugotovitev, da se priseljenci kar dvakrat pogosteje predčasno invalidsko upokojijo kot Danci. Invalidsko se predčasno upokoji približno šest odstotkov Dancev, starejših od 50 let, medtem ko se predčasno upokoji 12 odstotkov priseljencev. Prednjačijo sicer Iračani, Libanonci in Somalci, a tudi Sirci niso daleč zadaj. Švedska pa je nedavno objavila, da je kar 79 odstotkov tistih, ki so se prijavili za azil zaradi političnega, verskega ali nacionalnega preganjanja v domovini, to vsaj enkrat obiskalo kot turisti; mnogi se redno vračajo na počitnice, kar pomeni, da so si statuse in ugodnosti pridobili na podlagi lažnih podatkov.
Presenetljivo pa so se na padec Asadovega režima odzvale vlade nekaterih evropskih držav. Vlade Nemčije, Avstrije, Švedske, Finske, Danske, Francije, Nizozemske in še nekatere druge (Slovenije seveda ni med njimi) so objavile, da bodo takoj nehale od migrantov iz Sirije sprejemati zahteve za azil ter jih začele brisati s seznamov upravičencev za pomoč. Poleg tega so pozvali Sirce, naj se zdaj, ko je Asadov režim zrušen, vrnejo v domovino in pomagajo pri njeni obnovi.
Morda bi lahko šli tudi korak dlje in se dogovorili z novim režimom v Siriji, da v zameno za evropsko pomoč pri obnovi zagrozi, da Sirci, ki se ne bi hoteli vrniti v domovino in sodelovati pri njeni obnovi, ne bodo nikoli več dobili dovoljenja za obisk Sirije niti kot turisti.
