Piše: Gašper Blažič
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je imela v torek, 15. septembra, na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu odmeven govor. Marsikdo se sprašuje, kaj je v resnici sporočala med vrsticami.
Na prvi pogled je vse skupaj delovalo kot še ena velika samohvala Evropske komisije in skupek krilatic o menda močni Evropi, ki postaja še močnejša, pri tem pa so izstopali pozivi k ukrepanju. Toda marsikdo je opazil, da se za vsem tem skrivajo precej boleči porazi njene matične stranke CDU v zadnjem času, kar je zelo slab obet za prihodnje zvezne parlamentarne volitve v Nemčiji. To pomeni, da politika kompromisov z levico ni obrodila sadov. EU ima za seboj tudi migracijsko krizo v Ceuti, številne članice EU pa so začele zaostrovati migracijsko zakonodajo, a zdi se, da pravega odgovora Bruselj za zdaj še ni ponudil. Razen migracijskega pakta.
EU govori, Trump ukrepa
Poglejmo, kaj so bili sploh poudarki govora na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta. Vse skupaj je bilo videti kot nekakšen velik poziv k ukrepanju ter prepričevanje tistih, ki so kritični do njene politike, da lahko uspejo le z večjo enotnostjo. Pri tem se predsednica Evropske komisije ni izognila niti neprijetnim temam, kot so migracije, podnebne spremembe in varnosti, ter izzivom umetne inteligence. Presenetila pa je s predlogom, da bi Kanada postala pridružena članica EU, kar koli že to pomeni. Mnogi menijo, da je morda to le poskus dodatne klofute ZDA ter zlasti sedanji ameriški administraciji pod vodstvom Donalda Trumpa. Toda slednji je zelo kmalu po tem govoru dosegel pomembno zmago: dogovor glede Grenlandije, ki se vsaj posredno dotika tudi Evropske unije. S tem dogovorom, ki so ga ZDA sklenile tako z vlado Grenlandije kot tudi z vlado Danske, se bo ameriška vojaška navzočnost na Grenlandiji povečala, po drugi strani pa bo to neugodno za nečlanice Nata. To pa je tisto, kar so ZDA želele doseči – zato, razumljivo, o morebitni priključitvi ali nakupu Grenlandije ne govori nihče več.
Je pa res, da se bo Bruselj v tem trenutku glede članstva pogovarjal predvsem s Črno goro, Albanijo, Ukrajino in Moldavijo, ki so zdaj najbliže standardom EU. Od preostalih nekdanjih republik SFRJ ostajajo še Srbija, (Severna) Makedonija ter BiH, ki pa so trenutno še relativno daleč od članstva.
Prihaja (ruska) zima
Za zdaj pa lahko ocenimo, da gre pri govoru Ursule von der Leyen za veliko besed, a malo (pravih) dejanj. Predsednica EK ima sicer prav, ko govori o grožnjah Evropi, toda vprašanje je, ali sedanja politika res prispeva k enotnosti, k spopadu s »podaljšanimi rokami in marionetami avtoritarnih vladarjev«. Bržkone je imela v mislih Vladimirja Putina, ki je s pomočjo navidezne demokracije spet dosegel zmago na ruskih parlamentarnih volitvah, v sami EU pa je tudi nekaj vidnih osebnosti, ki kažejo veliko simpatij do Putinove Rusije. Šlo naj bi za »ultranacionaliste«. Von der Leynova je sicer zaskrbljena zaradi številnih nedavnih ruskih provokacij ter sabotaž. Napovedala je pripravo evropske obrambne strategije. No, precej pozno, kajti na to bi morala EU misliti že vsaj pred desetletjem, ko so se začele prve težave v Ukrajini po padcu Janukovičevega režima. In navsezadnje EU sama po sebi ni ravno obrambni faktor – tu je namreč zveza Nato, ki ima pri obrambi bistveno pomembnejšo vlogo, vendar je vsaj evropski del severnoatlantskega zavezništva podcenjeval nevarnost, ki prihaja z vzhoda. Tu ne gre samo za Rusijo, ampak tudi za Kitajsko, Severno Korejo, Iran in zaveznike.
Vprašanje pri tem pa je, kako resno lahko izpade EU, če bo popuščala pritiskom globalne levice glede odnosa do Izraela. Ursula von der Leyen se namreč zdaj že v vsakem govoru spotakne ob judovska naselja na Zahodnem bregu, ni pa sposobna ponuditi neke celovite rešitve za konflikt na Bližnjem vzhodu.
Še bolj restriktiven ekosocializem
Čeprav je bila Evropska komisija že doslej deležna velikih kritik zaradi ekoalarmov ter raznih okoljskih ukrepov, ki so dejansko uničevali kmetijstvo in dražili naftne derivate, se očitno obeta še bolj restriktiven ekosocializem. Von der Leynova je namreč to področje takoj povezala s pravkar minulo sušo ter vročinskimi valovi. Trdi namreč, da se Evropa segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, čeprav dejansko prispeva manj kot šest odstotkov v celotnem deležu toplogrednih plinov. Predsednica centralne evropske vlade si želi bolj usklajeno delovanje članic pri odzivu na podnebne spremembe in napoveduje pripravo evropskega okvira za podnebno odpornost. Bistveno po njenih besedah je, da mora EU vztrajati pri svojih podnebnih ciljih. A to v praksi lahko pomeni, da se bo prepoved prodaje avtomobilov na pogon na fosilna goriva zgodila še prej od napovedi. Povedano drugače: EU ne namerava omiliti nobenega od restriktivnih ukrepov, ki so bili že zdavnaj prepoznavni kot dušenje gospodarstva ter kmetijstva. Kar gre predvsem na roke Kitajcem in še nekaterim državam, ki bodo profitirale na račun zavrtega razvoja ter konkurenčnosti EU. Evropska komisija naj bi si prizadevala za uravnoteženje trgovinskih odnosov s Kitajsko, a doslej smo lahko videli predvsem to, da je EU s protekcionističnim ukrepom znova uvedla visoke carine za vse poštne pošiljke iz držav zunaj EU. S tem so želeli zajeziti predvsem uvoz s kitajskega Temuja, ker pa so pravila enaka za vse, to pomeni, da boste denimo tudi za pošiljko iz BiH lahko plačali dvakrat več od njene vrednosti (kar je nedavno izkusil tudi avtor teh vrstic).
Ob tem predsednica Evropske komisije napoveduje tudi večji nadzor nad umetno inteligenco, s čimer se je pridružila zaskrbljenosti, ki jo je s svetom delil papež Leon XIV., saj bi lahko uporaba umetne inteligence ušla izpod nadzora. Evropska komisija sicer namerava uvesti večji nadzor tudi nad uporabo družbenih omrežij s strani mladoletnikov, večja odgovornost bo zdaj na ramenih upraviteljev teh omrežij.
Je to labodji spev von der Leynove?
To je seveda samo nekaj poudarkov iz celotnega letnega govora Ursule von der Leyen. Toda če ocenimo govor v kontekstu sedanjega dogajanja, lahko opazimo, da je pri nekaterih stvareh »evropska premierka« stopila korak nazaj, a hkrati skušala poudarjati evropsko samozavest. Vendarle pa jo, kot smo uvodoma zapisali, dohiteva realnost: ljudje, ki so doslej podpirali zmerno konservativno desnico, so siti njene neučinkovitosti ter kompromisarstva. Zato ne preseneča, da »ultranacionalisti«, kot jih imenuje von der Leynova, tako uspevajo. Predvsem v njeni domači Nemčiji (sama je bila sicer rojena v Ixellesu, bruseljski četrti blizu evropskih institucij) AfD pridobiva čedalje večjo moč, medtem ko CDU doživlja neuspehe. Verjetno ni kriv samo populizem – ali pač?
In odziv slovenskih evroposlancev?
Na govor von der Leynove se je z najdaljšim zapisom odzvala Romana Tomc, ki meni, da so napovedi predsednice EK ambiciozne, a da bo treba preiti h konkretnim dejanjem. Izrazila je upanje, da se ne bodo vsi dobri predlogi »izgubili v bruseljskih birokratskih mlinih«. Glede Kanade je dejala, da so leve vlade doslej blokirale trgovinski sporazum s to državo, pozdravila pa je omejitve glede družbenih omrežij. Po mnenju Romane Tomc je bilo v govoru premalo poudarka na demografiji in konkurenčnosti. »Evropska unija ima danes približno 450 milijonov prebivalcev, projekcije pa kažejo, da bi jih lahko do konca stoletja ostalo manj kot 400 milijonov. Hkrati se naše prebivalstvo hitro stara – do leta 2050 bo skoraj vsak tretji Evropejec starejši od 65 let. To pomeni manj delovno aktivnih ljudi, manjšo davčno osnovo ter vse večji pritisk na pokojninske in zdravstvene sisteme. Vsako leto izgubimo do dva milijona prebivalcev v delovno aktivni starosti. To ni več oddaljena grožnja prihodnosti. To je realnost, s katero se moramo soočiti danes,« je še zapisala Romana Tomc (njen celoten odziv je objavljen na spletni strani Demokracije).
Nekoliko krajši je bil Milan Zver, ki je na omrežju X zapisal, da Evropa potrebuje manj birokracije, več konkurenčnosti in resno varnostno politiko. Evropa mora postati bolj konkurenčna, zmanjšati birokracijo in okrepiti svojo varnost, okrepiti svoje obrambne zmogljivosti in evropski steber znotraj Nata. Potrebujemo močno Slovenijo v močni Evropi in močnem čezatlantskem zavezništvu. »Evropa ne potrebuje novih velikih besed. Potrebuje rezultate,« je še zapisal. Matej Tonin pa meni, da mora EU pakt o migracijah in azilu dosledno izvajati, ob tem pa okrepiti varovanje evropskih meja.
Evroposlanci z levega pola so večinoma bolj kot ne razočarani, čeprav so nekatere stvari pohvalili. Želijo si ostrejše podnebne politike pa tudi ostrejšega ukrepanja proti Izraelu. Bržkone pa se zavedajo, da je sedanja predsednica Evropske komisije dovolj upogljiva za izvajanje »rdeče-zelene« politike. Vprašanje je le, kako se bo to odrazilo na prihodnjih evropskih volitvah.
