20.7 C
Ljubljana
nedelja, 1 avgusta, 2021

“Poslušajte tudi Srednjo Evropo!”

Piše: Zoltán Kottász

Smo eden najbolj dinamičnih delov Evrope, zato je treba naše interese in glas upoštevati pri oblikovanju evropskih rešitev v pravem razmerju, je v pogovoru za Magyar Nemzet dejal poljski zunanji minister Zbigniew Rau, ki se je skupaj z madžarskim, češkim in slovaškim kolegom včeraj udeležil srečanja višegrajskih zunanjih ministrov v Komáromu. Zbigniew Rau je poudaril tudi, da so po njegovem mnenju ideološko-politične napetosti med zahodno in vzhodno polovico EU posledica nepoznavanja zgodovine tega dela Evrope s strani Zahoda.

Madžarsko predsedovanje Višegrajski skupini, ki bo trajalo eno leto, se je začelo 1. julija. Katere bodo glavne naloge Višegrajske skupine v prihodnjem letu?

Izzivi višegrajskega sodelovanja so večinoma enaki kot v času poljskega predsedovanja: obramba pred pandemijo Covid 19, obnova in nadaljnji razvoj naših gospodarstev in infrastrukturnih povezav ali zapletene mednarodne razmere, ki vplivajo na našo in evropsko varnost, tudi v naši neposredni soseščini. To velja tako za hibridne grožnje kot tudi za vprašanja, kot so migracije. Cilj sodelovanja držav V4 je zagotoviti, da bo imela Srednja Evropa v prihodnjih mesecih in dolgoročno močan glas v Evropski uniji.

Smo eden najbolj dinamičnih delov Evrope in naše interese in glas bi bilo treba v pravem razmerju upoštevati pri razvoju evropskih rešitev.

Program madžarskega predsedstva je odlično opredelil naše splošne cilje: “Po pandemiji Covid 19 je skupni cilj držav Višegrajske skupine biti med zmagovalci globalnih gospodarskih in političnih sprememb.”

Viktor Orbán je nedavno dejal, da sodelovanje med srednjeevropskimi državami ni teorija, ampak praktična resničnost. Predsednik vlade je omenil medsebojno pomoč med pandemijo, pa tudi vse širše infrastrukturne, energetske in prometne povezave med severom in jugom. Kaj je še potrebno za poglobitev tega sodelovanja?

Strinjam se, da ima naše sodelovanje zelo konkretne razsežnosti. Med enoletnim poljskim predsedovanjem V4 so se naši predsedniki vlad sestali dvajsetkrat, sam sem se s kolegi srečal devetkrat, vodje drugih ministrstev pa so imeli štirideset srečanj na ministrski ravni. V tem času smo razvili številne skupne pobude na skoraj vseh področjih dejavnosti naših držav. V okviru epidemije smo vzpostavili virtualni center V4 za obvladovanje Covid-19, ki nam je omogočil boljše usklajevanje boja proti epidemiji med našimi državami. Veseli me, da to pobudo vodi madžarsko predsedstvo V4.

V najtežjih trenutkih pandemije smo si pomagali z zelo praktično pomočjo.

Vendar se nismo osredotočili le na učinkovitejše sodelovanje znotraj skupine, temveč tudi na solidarnost z našimi najbližjimi partnerji. Med poljskim predsedovanjem smo na primer v okviru vzhodnega partnerstva izvedli drugo izdajo programa V4 Vzhodna solidarnost, ki ga je podprl Višegrajski mednarodni sklad, da bi podprli lokalne zmogljivosti za pripravljenost na pandemijo.

Namestnik češkega zunanjega ministra Jan Kohout, madžarski zunanji minister Szijjártó Péter, slovaški zunanji minister Ivan Korčok in poljski zunanji minister Zbigniew Rau na srečanju zunanjih ministrov Višegrajske četverice in Zahodnega Balkana 28. junija v Rogalinu na Poljskem – Foto: MTI/PAP/Jakub Kaczmarczyk

Podobno velja za infrastrukturna vprašanja. V skupini V4 smo se skupaj dogovorili o ključnih infrastrukturnih projektih, za katere želimo, da se upoštevajo pri pregledu vseevropskega prometnega omrežja. Med njimi so osrednje poljsko prometno vozlišče Via Carpatia, železnica za visoke hitrosti, ki povezuje prestolnice držav V4, ali izboljšanje plovnosti vodnih poti, ki povezujejo naše države. Sprejeli smo skupno izjavo prometnih ministrov V4 o razvoju železniškega prometa, v širšem okviru V4+ pa so bili sprejeti dokumenti o večletnem delovnem programu in o podpori državam članicam prek evropskega instrumenta za financiranje omrežij (ENPI) v okviru kohezijske politike v prometnem sektorju.

Naše štiri države ne povezujejo le podobne zgodovinske in geografske izkušnje, temveč tudi posebni interesi in podobni družbeno-gospodarski izzivi.

Višegrajska skupina ima danes v Evropi opazno večjo težo, vendar kje v pogajanjih EU ima lahko največjo moč?

Cilj Višegrajske skupine je aktivno sodelovati pri oblikovanju evropske agende o vseh vprašanjih, pomembnih za Srednjo Evropo. Da bi videli, kako širok je nabor vprašanj, ki jih obravnavamo v okviru V4, si je treba ogledati le jubilejno izjavo predsednikov vlad V4, izdano na vrhu v Krakovu ob 30. obletnici našega sodelovanja. Teme se nanašajo na družbo, gospodarstvo in inovacije, okolje, energijo in promet, notranjo in zunanjo varnost ter širše mednarodno sodelovanje in solidarnost. V EU se najbolj zavzemamo za poglobitev enotnega trga, zlasti njegove digitalne ali storitvene razsežnosti, ter za širitveno politiko EU, saj je to zelo pomembno za stabilnost, varnost in blaginjo naše celine.

Hkrati ne smemo pozabiti, da višegrajsko sodelovanje temelji na popolni enakopravnosti in soglasju med štirimi vključenimi državami. O vseh vprašanjih ne govorimo istega jezika, vendar je to naravno.

Na srečo imajo naši skupni ukrepi zaradi naših skupnih izkušenj, interesov in izzivov zelo širok domet, kot so pokazale izkušnje pod poljskim predsedstvom.

Zahodne države in institucije EU nenehno napadajo države Srednje Evrope, zlasti glede ideoloških vprašanj (pravice LGBTQ, splav, priseljevanje) in pomanjkanja pravne države. Ali je višegrajsko sodelovanje dovolj močno, da bo lahko odvrnilo te napade?

Te napetosti pogosto izhajajo iz pomanjkljivega poznavanja zgodovinskega ozadja tega dela Evrope. Ena od nalog skupine V4 je, da na to opozori naše partnerje.

Želimo pokazati, da naše države pozitivno in konstruktivno prispevajo k razvoju EU, vendar je treba naše interese, posebnosti in občutljivost upoštevati v enaki meri kot v primeru drugih držav članic.

Med poljskim predsedovanjem smo na primer sprejeli skupno stališče V4 o novem paktu o azilu in migracijah, h kateremu sta pristopili tudi Slovenija in Estonija, v katerem smo ponovno potrdili načela našega stališča. Hkrati, kot sem že omenil, višegrajske države nimajo enakih stališč o vseh vprašanjih, kar ni nič posebnega.

Kaj je pripeljalo do takšnega ideološkega in političnega razkoraka med zahodno in vzhodno polovico Evrope?

Menim, da ideološka ločnica ni le med Zahodom in Vzhodom. Različni odnosi med obema deloma evropske celine so seveda posledica različnih zgodovinskih izkušenj, zlasti tragedij tega dela Evrope v 20. stoletju.

Toda v zahodni Evropi je tudi veliko gibanj in strank, ki se zavedajo pomena tradicionalnih vrednot in menijo, da mora močna Evropska unija temeljiti na močnih državah članicah ter na načelih enakosti, subsidiarnosti in sorazmernosti, zapisanih v Pogodbah.

Ne smemo pozabiti, da je geslo EU: “Združeni v raznolikosti”. Kot Višegrajska skupina si moramo prizadevati, da se glas Srednje Evrope in njenih državljanov upošteva v enaki meri kot glas državljanov drugih držav članic.

Vprašanje migracij je zdaj na dosegu Poljske, saj je Belorusija iraškim, afganistanskim in sirskim migrantom dovolila vstop v Litvo. Kaj lahko Srednja Evropa stori za zaustavitev priseljevanja, ko pa vprašanje sprejemanja migrantov tako močno razdvaja Evropo?

Pristop Poljske k EU in članstvo v schengenskem območju sta sovpadala z uvedbo ukrepov za boj proti nezakonitim migracijam na naših vzhodnih mejah. Vendar se je pojav v zadnjem času močno poslabšal, potem ko so se beloruske oblasti odločile, da bodo nezakonite migrante uporabile kot politično orodje za izvajanje političnega pritiska na sosednje države in EU. Ta pojav je politično nesprejemljiv, predvsem pa moralno zavržen. Zavedamo se, da je namen teh ukrepov preizkusiti obrambnost vzhodnih meja EU in izvajati pritisk na nas, hkrati pa gre za nekakšno “kaznovanje” EU, ker se ne strinja s kršitvami človekovih pravic in zagovarjanjem demokracije v primeru Belorusije. Trenutno je najpomembnejša naloga zajeziti te dejavnosti.

Nujno je treba okrepiti varovanje meja, da bi onemogočili nezakonito prehajanje meje – Litva je trenutno pod največjim migracijskim pritiskom.

Poljska je obljubila podporo litovski in latvijski mejni straži prek agencije Frontex in dvostranskega sodelovanja. Hkrati moramo jasno vedeti, da ne gre za lokalni ali regionalni problem, temveč za problem celotne Evropske unije. Vsi se spominjamo dramatičnih podob Ceute in Melille, ko je maja v podobnih okoliščinah v EU vstopilo na tisoče nezakonitih migrantov.

To vprašanje sem izpostavil tudi na zadnjem zasedanju Sveta za zunanje zadeve – tudi v kontekstu možnosti priprave novega svežnja sankcij proti dejanjem beloruskega režima. Vse države članice in evropske institucije v celoti podpirajo potrebo po odločnem ukrepanju za zaustavitev migrantov. Ustrezni organi Evropske komisije se že ukvarjajo s tem vprašanjem. Skupno ukrepanje je ključno za dolgoročno zaustavitev nezakonitih migracij: Okrepiti zunanje meje EU, se upreti pritiskom tretjih držav, ki nezakonite migracije uporabljajo za doseganje svojih političnih ciljev, odločno in dosledno izgnati ljudi, ki ne smejo ostati v EU, odpraviti temeljne vzroke migracij ter podpirati in sodelovati z državami izvora.

V zadnjih letih so se napetosti med velikimi silami ZDA, Rusijo in Kitajsko močno okrepile, politični spori pa se kažejo predvsem v gospodarskih in trgovinskih sporih v Evropi, pa tudi v povečanju vojaških vaj na celini. Kako se lahko Evropa oboroži proti temu izzivu?

V zadnjem desetletju se je med glavnimi akterji povečalo rivalstvo. Geopolitični zemljevid sveta se je spremenil, varnostno okolje se slabša, kar dokazuje vse večje število vojaških manevrov, ki odpirajo tudi to vprašanje.

Vendar pa Združenih držav ne moremo enačiti z Rusijo in Kitajsko.

Na eni strani govorimo o voditelju svobodnega sveta, ki je garant reda, temelječega na mednarodnih pravilih in pravicah, na drugi strani pa o državah, ki bi jih lahko označili za izzivalke statusa quo sistema in ki poskušajo vzpostaviti nov red, temelječ na večsektorski politiki in sistemu vrednot, ki se razlikuje od zahodnega. ZDA so najbližja zaveznica Evrope, Rusija, ki izvaja agresijo in ozemeljske aneksije v Ukrajini in Gruziji ter zaseda ozemlja svojih najbližjih sosed, pa je največja grožnja miru v Evropi, kar je potrdil tudi vrh Nata. Kitajska je pomembna gospodarska in politična partnerica, s katero si je treba diplomatsko močno prizadevati za vzpostavitev odnosov.

Vendar si je treba prizadevati, da odnosi med Kitajsko in Združenimi državami Amerike ter svobodnim svetom na splošno ne postanejo napeti in sovražni.

Vprašanje je tudi, kakšen naj bo položaj Evropske unije v razmerju do razdrobljene svetovne politike. Prepričan sem, da je subjektivnost EU odvisna od močnih čezatlantskih odnosov. Brez močne prisotnosti ZDA in učinkovitega Nata Evropska unija ne bo ohranila svoje subjektivne vloge, temveč bo postala predmet ambicij zunanjih sil. Nenavaden paradoks je, da tisti, ki najglasneje govorijo o potrebi po oblikovanju močne, avtonomne in geopolitične Evropske unije, to pogosto počnejo proti Združenim državam. To je nelogično. Poljska iz leta v leto tesneje sodeluje z Združenimi državami Amerike, kar dokazuje vse večje število ameriških vojakov, nameščenih v naši državi in v državah tako imenovanega “vzhodnega krila”. Odločili smo se tudi za nakup ameriških tankov M1A2 Abrams.

Naše sodelovanje z ZDA je pomemben element čezatlantskih odnosov, ki so temelj trdnega severnoatlantskega zavezništva. Junijski vrh Nata je pokazal, da zaveznice podobno ocenjujejo mednarodno varnostno okolje.

Čeprav so na to v veliki meri vplivali tehnološki razvoj in novi izzivi, “stare” grožnje žal niso izginile. Moskva sprejema vse bolj agresivne ukrepe ter nadaljuje politiko priključitve in okupacije. V zadnjih letih se je pokazalo, da se je obseg instrumentov, ki jih uporablja Moskva, razširil in poleg povsem vojaških operacij vse bolj vključuje tudi hibridne instrumente. Omeniti velja nedavne kibernetske napade na Poljskem in v ZDA, uporabo pandemije Covid 19 za dezinformacijske kampanje, pa tudi vojaške zmogljivosti, ki so nastale ob naših mejah, in vojaške incidente, ki jih pogosto izzove Kremelj.

Seveda se ne moremo zanašati samo na usmiljenje Washingtona – tudi Evropa mora okrepiti lastno odpornost v energetskem in gospodarskem sektorju ter proti hibridnim grožnjam.

Moč Unije je v njenem gospodarskem potencialu, velikosti skupnega trga in štirih svoboščinah. Ta potencial moramo v celoti izkoristiti. Na tem bi morala Unija graditi svoj mednarodni status. Razvijamo tudi vojaško sodelovanje. Projekti, kot je vojaška mobilnost, ali pobude, kot je izvajanje evropske mirovne pomoči, bodo pomagali okrepiti našo skupno evropsko varnost na vzhodu. Neposredno in s krepitvijo naših prizadevanj v okviru Nata.

Vir: Magyar Nemzet

Zadnje novice

Sorodne vsebine