Piše: Damian Ahlin
Že od nekdaj ta naš svet sploh nima uravnovešenega gospodarstva, in v obdobju kjer se pojavijo vojne ali epidemije, se to zaostri. Najbogatejših 10 % prebivalstva danes prejema 52% dohodka in 76% svetovnega bogastva, medtem ko najrevnejših 50 % prebivalstva prejema le 8% dohodka in 2% bogastva.
Neposredna zapuščina pandemije je bolj neenakopraven svet. Vrzel med bogatimi in revnimi se je med letoma 2019 in 2021, ko je Covid-19 nenadoma ustavil rast svetovnega gospodarstva, še povečala. Na vrhu piramide se je premoženje majhnega, izbranega kluba milijarderjev – 0,001% prebivalstva – povečalo za 14%. Na samem dnu se je v skrajno revščino pogreznilo še 100 milijonov ljudi. Glede na makroštudijo Svetovnega laboratorija za neenakost, se je v zadnjih dveh letih pospešil proces koncentracije dohodka in bogastva, ki se je začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Svet je še bolj polariziran: covid je okrepil pojav vzpona multimilijonarjev in povečal revščino, pravi Lucas Chancel, ki je vodil raziskavo.
Prestižni francoski think tank, ki ga vodijo Lucas Chancel, Thomas Piketty, Emmanuel Saez in Gabriel Zucman je še eno leto spremljal proces neenakosti v dohodkih in bogastvu, ki se je še povečala zaradi vala deregulacije in privatizacijskih politik v 80. letih prejšnjega stoletja. To je bil začetek. V zadnjih dveh desetletjih se je razlika med dohodki od dela in kapitala, ki jih prejema 10% najbogatejših in 50% najrevnejših prebivalcev, podvojila. Koncentracija bogastva je dosegla ekstremno raven, saj ima 10 odstotkov najmočnejših zdaj v lasti tri četrtine vsega svetovnega bogastva. Koronavirus tega trenda ni spremenil. Nasprotno, pospešil je proces, ki je za svetovne elite pomenil nekakšno novo belle epoque, saj neenakost med vrhom in dnom še nikoli od začetka 20. stoletja ni bila tako velika.
Globalizacija je bila predstavljena kot priložnost za zmanjšanje neenakosti med državami. In res je bilo tako: pojavile so se nove sile, kot so Kitajska, Indija in Brazilija. Toda neenakosti med državami so se še naprej povečevale: vrh piramide v vseh državah še vedno živi v izobilju.
Zmanjševanje revščine v ZDA in Evropi
Za vse brazgotine, ki jih je pustila pandemija, je še prezgodaj, vendar so nekatere že vidne. Svetovna banka ocenjuje, da so zaporedni izbruhi covida 19 povečali število državljanov, ki živijo v skrajni revščini, za 100 milijonov do 711 milijonov, zlasti v Afriki in Aziji. Medtem ko se je to dogajalo, je peščica milijarderjev, 0,001% prebivalstva, povečala svoje premoženje za 14%. Nekatere študije že opozarjajo, da so v Franciji tisti z višjimi dohodki in premoženjem izkoristili priložnost za varčevanje in zmanjšanje dolgov, medtem ko so bili najrevnejši prisiljeni vzeti posojila, da bi preživeli nevihto.
Vendar pa ni vse tako slabo. Zaradi pandemije so morale številne države vzpostaviti varnostne mreže za svoje državljane. V Združenih državah Amerike je izbruh pandemije prizadel najranljivejše državljane. Stopnje zaposlenosti so se zmanjšale za 37 odstotkov. Kljub temu se revščina ni povečala. Ravno nasprotno: število se je zmanjšalo. Ukrepi vlade s socialno porabo in transferji niso le zaščitili teh državljanov, ampak so tudi zmanjšali stopnjo revščine med letoma 2020 in 2021 za 45% v primerjavi z letom 2018. Skupno se je 20 milijonov ljudi izognilo ranljivosti. Kaj to pomeni? Da so socialne politike učinkovite in da lahko zmanjšamo skrajno revščino v bogatih državah. To poudarja ključno sporočilo: neenakost in njeno zmanjševanje nista vprašanje gospodarskih omejitev, temveč politične odločitve o tem, v kakšni družbi želimo živeti. Vendar ta pomoč ni zadostovala za zmanjšanje neenakosti, saj so se dohodki in bogastvo najbogatejših povečevali zelo hitro.
Pandemija je pospešila še en proces, ki se je začel že po finančni krizi leta 2008: izgubo premoženja javnega sektorja v zasebni sektor. V zadnjih 50 letih so države že izgubljale premoženje, tako da je bilo v državah, kot so ZDA, Združeno kraljestvo ali Španija, vse premoženje zasebno. Vlade so danes veliko revnejše kot pred 40 leti. To je sekularni trend, ki ga opažamo: javni sektor postaja vse revnejši, zasebni pa vse bogatejši. Pandemija je ta proces še poslabšala, saj so vlade svoje državljane zaščitile z naraščajočimi javnimi primanjkljaji in rekordno visokimi dolgovi. Povečanje dolga je še dodatno oslabilo javni sektor.
Ob tem pojavu se postavlja vprašanje: kdo bo plačal ta dolg? Prihodnja ponovna sestava javnih financ začenja razpravo o možnih rešitvah, ki bi lahko bile na mizi: od prestrukturiranja do proračunskih prilagoditev ali učinka inflacije. Skratka: ali se bodo vrnili varčevalni načrti, kakršni so bili pred desetletjem, ki so še poglobili neenakosti. Vse je odprto. Ne vemo, ali bo več davkov na potrošnjo, ali se bodo javne storitve zmanjšale, kar bo prizadelo skupine z nizkimi dohodki … Logično bi bilo zahtevati več od najbogatejših, namesto da zahtevamo več od novih generacij, ki so najbolj trpele zaradi te krize, dodaja Chancel.
Vir: El Pais
