Vedno se zavzemam za dostojen nivo komunikacije. Tega se strogo držim, sledilce na družbenih omrežjih večkrat pozivam k strpnosti. Za kolegico Jovevo, ki še ni dolgo v politiki, so diskreditacije in žalitve nekaj novega. Verjamem, da je prizadeta in zelo dobro si znam predstavljati, kako se počuti, saj sama vse to doživljam že vrsto let. Seveda nedostojnega izražanja, ki ga je bila deležna, ne podpiram. Nasprotno, menim, da je to vsega obsojanja vredno. Nesprejemljivo!
Najbrž so se ji takrat, ko je bila na drugi strani kamere, diskreditacije in žalitve, ki jih doživljamo politiki, zdele manj problematične, kot sedaj, ko jih občuti na lastni koži. Besede, s katerimi posamezniki, med njimi celo znane osebnosti, kulturniki, novinarji in tako imenovani neodvisni strokovnjaki že leta označujejo nas, politike z desnega političnega pola in naše podpornike, so grozljive. Še posebej pogumni so strahopetci, ki svoje komplekse zdravijo skriti za lažnimi profili. Obstajajo tudi posamezniki, ki nas žalijo, označujejo s fašisti in drugimi poniževalnimi in nesprejemljivimi izrazi ter pozivajo k linču, brez skrivalnic. Celo ponosni so na svoj primitivizem in ga javno razkazujejo. Očitno se dobro zavedajo, da se jim ne bo zgodilo nič, ker jih ščitijo mediji, policija in nenazadnje tudi sodišča. Nedotakljivi so, zato si upajo vse. Nič jim ni sveto, lotijo se celo naših otrok. Je normalno, da kot družba to sprejemamo? Tudi jaz imam shranjenih nekaj najbolj vulgarnih in ponižujočih zapisov, pa tudi grozilnih sporočil. Ne zato, da bi jih objavila in iskala sočutje, ampak za lastno zaščito. Nekaj žaljivih pisem pride tudi v fizični obliki na moj domači naslov. Ni prijetno, verjemite. Kako bi se ob tem počutili vi?
Ob tem seveda ne morem mimo retoričnega vprašanja, ali so moja čustva, prizadetost in strah manj vredna od čustev koga drugega? Zakaj se v enih primerih mediji zganejo, v drugih pa zavijejo v molk? Zakaj dvojna merila? Naša opozorila in prošnje, naj pristojni grožnje vendarle resno obravnavajo ter pritožbe na razne institucije, največkrat naletijo na gluha ušesa. Še več, celo posmehujejo se jim. Nisem še na primer zasledila zgražanja osrednjih medijev in širše javnosti nad grožnjami s smrtjo in najbolj nizkotnimi izrazi, ki smo jih pripadniki Slovenske demokratske stranke deležni vsak dan in vsem na očeh.
Resnično si želim, da bi se nivo komunikacije na družbenih omrežjih, in tudi sicer v politiki, dvignil na dostojno raven, hkrati pa se bojim, da bo to zelo težko. Morda si lahko obetamo napredek, če bomo bolj objektivni in bomo uporabljali enake kriterije in merila za vse, ne glede na politično pripadnost. Vsak sovražni govor je nesprejemljiv, vse žalitve so zavržne in vsako grožnjo je potrebno obravnavati enako resno, ne glede na to, na koga je naslovljena.
Naj ob tem ponovno izkoristim priložnost in vse uporabnike družbenih omrežij pozovem h kulturnemu in dostojnemu izražanju.
