Piše: Andrej Sekulović
Čez nekaj dni bomo na voliščih odločali o uzakonitvi evtanazije ali o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zaradi tega smo preverili, kako takšna zakonodaja deluje v praksi v državah, ki imajo najbolj »progresivne« zakone o evtanaziji.
Med državami, ki naj bi imele najbolj liberalno zakonodajo o evtanaziji, so Kanada, Nizozemska in Belgija. Zato nam pregled njihovih zakonov o evtanaziji lahko nazorno pokaže, kaj lahko v prihodnosti pričakujemo tudi pri nas, če se odločimo za kulturo smrti in za normalizacijo samomorov. Za začetek si poglejmo nekaj bolj spornih primerov.
Najodmevnejši primeri v tujini
Leta 2018 se je na Nizozemskem 29-letna Aurelia Brouwers, ki je bila telesno zdrava, a je trpela za duševnimi motnjami, kot so kronična depresija, mejna osebnostna motnja in psihoza, odločila za evtanazijo. Tako je država na njeno željo usmrtila fizično zdravo osebo, primer pa je posebej sporen, saj se pojavljajo vprašanja, ali je oseba s duševnimi stiskami zmožna trezne presoje. Za evtanazijo se je na Nizozemskem leta 2024 odločila tudi prav tako 29-letna Zoraya ter Beek, ki je imela podobne duševne stiske, sicer pa je bila telesno zdrava; trpela je za tesnobo in kronično depresijo. Evtanazija ji je bila odobrena na podlagi duševnega trpljenja. Še en sporni primer na Nizozemskem, ki ga velja omeniti, je bila evtanazija 74-letne ženske z napredno demenco leta 2016. Tako je bila oseba z Alzheimerjevo boleznijo, ki ni bila zmožna ustrezne presoje, usmrčena, ker je v preteklosti podpisala izjavo, da se želi evtanazirati, ko pride v dom za starejše. No, v času usmrtitve kljub temu ni bila sposobna jasno izraziti želje za smrt. V Belgiji pa je leta 2010 sicer fizično zdrava 38-letnica Tine Nys zaprosila za pomoč pri smrti zaradi psihičnih težav, primer pa je bila kasneje obravnavan na Evropskem sodišču za človekove pravice, kjer je bilo ugotovljeno, da je Belgija delno kršila pravico do življenja. V Kanadi je 61-letni Alan Nichols leta 2019 zaprosil za medicinsko pomoč pri umiranju (MAID) v Britanski Kolumbiji, kljub temu da sploh ni bil življenjsko ogrožen. Njegova družina je kasneje trdila, da je bila izguba sluha navedena kot razlog za evtanazijo, in izpostavila, da še zdaleč ni izpolnjeval pogojev za evtanazijo. V Kanadi je pred nekaj leti javnost razburil tudi primer, ko je invalidna veteranka kanadske vojske trdila, da ji je Urad za veterane ponudil pomoč pri umiranju, ker je hotela, da v njenem domu vgradijo rampo za dostop z vozičkom. Čeprav razen njenega pričevanja preiskava ni odkrila drugih dokazov, je bilo odkritih več drugih primerov, ko naj bi bili veteranom ponujali evtanazijo.
Medicinska pomoč pri umiranju v Kanadi
Kanada je ena redkih držav na svetu, kjer je evtanazija splošno dostopna. Imenuje se medicinska pomoč pri umiranju ali MAID – Medicinal Assistance in Dying, ki je bila vzpostavljena leta 2016. Odraslim omogoča, da zaprosijo za pomoč pri umiranju, ali drugače povedano, da jih na lastno željo država ubije, če izpolnjujejo določene pogoje. Prosilec mora biti star najmanj 18 let, sposoben sprejemati zdravstvene odločitve in trpeti zaradi »hude in neozdravljive« bolezni ali invalidnosti, ki povzroča trajno in neznosno trpljenje. Kljub temu pa po reformi zakona iz leta 2021 ni več treba, da je smrt osebe, ki si želi evtanazije, »predvidljiva«, ali z drugimi besedami, ni več treba, da oseba dejansko umira oziroma se ji bliža smrt. Tako je evtanazija postala dostopna tudi ljudem s hudimi, a ne nujno neozdravljivimi boleznimi, ki vključujejo degenerativna oboljenja ali kronične bolečine. Kanada je tako ena od držav z najbolj ohlapnimi zakoni glede evtanazije. Reforme iz 2012 so sicer uvedle dvotirni varovalni sistem; za osebe, pri katerih je smrt razumno pričakovana, je postopek hitrejši, če dva neodvisna zdravnika ali medicinski sestri potrdita izpolnjevanje pogojev. Za tiste, katerih smrt ni pričakovana, pa zakon določa najmanj 90-dnevno obdobje presoje, posvetovanje s specialisti in dodatne korake za zagotovitev premišljene odločitve.
Iz leta v leto vse več primerov evtanazije
Čeprav v nasprotju z Belgijo in Nizozemsko Kanada za zdaj še ne pobija duševno bolnih, se bo vprašanje vključevanja področja duševnih motenj v sistem MAID znova odprlo leta 2027. Kanadski parlament je sicer najprej načrtoval, da bi se že leta 2023 omogočila evtanazija tudi tistim, katerih edina diagnoza je duševna bolezen, vendar je bilo to zaradi spornih odprtih vprašanj preloženo na marec leta 2027. Dostop do evtanazije ljudem z duševnimi stiskami bi namreč lahko ogrozil življenja ljudi v trenutkih obupa. Prav tako se število oseb, ki se odločijo za pomoč pri smrti, hitro povečuje. Po podatkih kanadskega ministrstva za zdravje je leta 2021 10.064 ljudi umrlo s pomočjo MAID, kar predstavlja približno 3,3 odstotka vseh smrti v državi. V letu 2023 pa je kar 19.660 ljudi hotelo evtanazijo, od teh pa je bila slednja odobrena 15.343 osebam. Od tega jih je slabih tri tisoč umrlo že prej, le 915 prosilcem ni bila odobrena, slabih petsto pa je umaknilo prošnjo – k sreči niso vmes postali dementni. V primerjavi z drugimi državami je kanadski sistem vsekakor eden najbolj »progresivnih«. Večina ameriških zveznih držav, kjer je pomoč pri umiranju dovoljena, omejuje dostop na terminalno bolne z življenjsko napovedjo do šest mesecev. Kanada, ki je to zahtevo odpravila, se je približala modeloma Belgije in Nizozemske, kjer je pomoč pri smrti mogoča tudi pri kroničnem ali psihičnem trpljenju, v določenih primerih pa celo pri mladoletnikih.
Nizozemska odprla pot evtanaziji
Nizozemska je prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo in zdravniško pomoč pri samomoru. Takšno »pomoč« lahko zahteva človek, ki ima neozdravljivo bolezen ali neznosno trpi brez možnosti izboljšanja. Nizozemska je prav tako edina država, ki omogoča evtanazijo mladoletnikom od 12. leta starosti. Med 12. in 15. letom je potrebno soglasje staršev, med 16. in 17. letom pa se morajo starši z odločitvijo le seznaniti, soglasje pa ni obvezno. Nizozemska zakonodaja prav tako sprejema tudi duševne motnje same po sebi kot razlog za evtanazijo. Pri tem mora biti trpljenje »neznosno brez možnosti izboljšanja«, kar je samo po sebi vprašljivo; kako lahko stoodstotno vemo, da v prihodnosti bolnik ne bo mogel premostiti svojih stisk. Poleg tega mora biti bolnik pri zdravi pameti in sprejemati odločitve, kar spet zveni malce sporno glede na to, da govorimo o ljudeh z duševnimi težavami. Ne nazadnje pa mora evtanazijo odobriti s svojo strokovno oceno neodvisen psihiater ali specialist. Tovrstni primeri običajno vključujejo ljudi s hudo, kronično depresijo in z drugimi psihiatričnimi boleznimi, pri katerih so bile že preizkušene vse terapije in obstajajo dokumentirani poskusi zdravljenja. Leta 2023 pa je nizozemska vlada napovedala načrt za razširitev zakona tudi na otroke, mlajše od 12 let, v izjemnih primerih, ko gre za neozdravljive bolezni in neznosno trpljenje z bližnjo smrtjo.
Sledila ji je Belgija
Za Nizozemsko je Belgija druga država, ki je uzakonila evtanazijo. Slednja je postala legalna leta 2002, zakon pa jo dovoljuje odraslim, ki so pri zdravi pameti in trpijo za neznosnimi fizičnimi ali psihičnimi bolečinami, ki jih ni mogoče omiliti. Belgija med redkimi državami omogoča tudi »vnaprej izraženo voljo«, kar pomeni, da lahko posameznik že vnaprej podpiše izjavo, da želi evtanazijo, če bi v prihodnosti postal nezavesten ali bi izgubil sposobnost odločanja. Kot Nizozemska dovoljuje Belgija evtanazijo v izjemnih primerih tudi mladoletnim osebam. Prav tako dovoljuje evtanazijo osebam z izključno duševnimi motnjami, če te povzročajo »neznosno trpljenje« in so »neozdravljive«. V praksi so takšni primeri redki, a obstajajo. Najpogosteje gre za hude depresije ali anksiozne motnje, ki se ne odzivajo na nobeno od obstoječih terapij, pogoji pa so skoraj isti kot na Nizozemskem. Po zadnjih uradnih podatkih je bilo leta 2023 v Belgiji izvedenih 3.423 evtanazij, kar pomeni približno tri odstotke vseh smrti v državi. Največ primerov je povezanih z rakom, sledijo nevrološke bolezni in kombinacije telesnega ter duševnega trpljenja.
