Na Kubi se bo z izvolitvijo novega predsednika države v četrtek končalo skoraj 60-letno obdobje vladavine bratov Castro. Naslednik 86-letnega predsednika Raula Castra, ki ga bo izbral parlament, bo po ocenah poznavalcev postal prvi podpredsednik države, 57-letni Miguel Diaz-Canel, že pet let drugi človek režima.
Na dvodnevnem ustanovnem zasedanju se bo danes sestal nov sklic parlamenta, izvoljen na marčevskih parlamentarnih volitvah, ki bo ob svojem vodstvu izvolil tudi 31-članski državni svet. To najvišje izvršno telo bo med svojimi člani izbralo svojega predsednika, ki je hkrati tudi predsednik Kube. Kot navaja francoska tiskovna agencija AFP, obstaja možnost, da bi ga izvolili že danes, a njegovo ime bodo objavili šele v četrtek.
Že pred meseci so namreč sporočili, da bo ime novega predsednika znano 19. aprila ob 57. obletnici zmage nad nasprotniki Castra, ki so jih podpirale ZDA, v Prašičjem zalivu, ki jo na Kubi slavijo kot prvi poraz ameriškega imperializma v Latinski Ameriki.
Tako bo prvič po skoraj 60 letih, po obdobju bratov Castro – voditelja komunistične revolucije Fidela, ki je umrl leta 2016, in Raula – predsednik te otoške karibske države postal nekdo, ki ni sodeloval v komunistični revoluciji leta 1959 proti diktaturi generala Fulgencia Batiste.
Od revolucije je na Kubi na čelu države prišlo do spremembe le enkrat, ko je zaradi bolezni Fidel po skoraj 50 letih leta 2006 začasno oblast predal mlajšemu bratu Raulu, ki je dve leti kasneje postal predsednik. Fidel je ostal močan simbol, Raul pa je lani sporočil, da po desetih letih letos odhaja s položaja.
Sedaj naj bi ga nasledil Miguel Diaz-Canel, predstavnik nove generacije, ki pa je kot podpredsednik države drugi človek režima od leta 2013 in je na nalogo pripravljen. Že več let predstavlja Kubo na misijah v tujini, vse bolj pogosto pa se pojavlja tudi v medijih.
Inženir elektrotehnike je čisti produkt komunistične partije, pragmatičen politik in zagovornik kontinuitete. “Ne morem si zamisliti preloma v naši državi. Menim, da se mora predvsem ohraniti kontinuiteta,” je dejal pred časom.
Večjih sprememb ni pričakovati tudi zato, ker bo Raul Castro vladajočo stranko vodil vsaj še do naslednjega kongresa leta 2021, ko bo star 90 let. Prav tako je bil izvoljen v parlament in bo ohranil velik vpliv na vojsko.
V primeru izvolitve bo moral Diaz-Canel uveljaviti svojo avtoriteto in se lotiti nujne modernizacije gospodarskega modela, ki jo je začel Raul. Kot izpostavlja AFP, gre za težko breme za dokaj diskretnega človeka, ki se je potrpežljivo vzpenjal do oblasti.
Paul Webster Hare, profesor mednarodnih odnosov v Bostonu in bivši britanski veleposlanik, meni, da bo zanimivo opazovati, ali bo kos nalogi. Fidelu in Raulu Castru namreč svojega položaja nikoli ni bilo treba upravičevati. “Vodila sta revolucijo in nihče ni postavljal pod vprašaj njune pravice do vodenja države. Vendar nista vzpostavila demokratičnega modela, ki bi omogočil spremembe. To je glavni razlog, zakaj Diaz-Canela čaka težka naloga,” je dejal za AFP.
Prvič po več desetletjih bo tako državo vodil nekdo, ki ni sodeloval v revoluciji, ki ni nosil olivno zelene uniforme in ki ne bo vodil vladajoče komunistične partije.
To vrzel v legitimnosti bo lahko premostil zahvaljujoč Raulu Castru, ki bo ostal vodja komunistične stranke do leta 2021. Na tem položaju naj bi mobiliziral “staro gardo” revolucionarjev, ki večinoma nasprotuje korenitejšim reformam. V kolikšni meri bodo prisotni v novem državnem svetu, bo tudi kazalec pripravljenosti režima na reforme kot tudi manevrskega prostora novega predsednika.
Ta mora namreč upoštevati gospodarske in politične smernice, ki jih bosta za do leta 2030 sprejeli vladajoča stranka tega enostrankarskega režima in parlament.
Po oceni strokovnjakov ga čaka težka naloga predvsem na gospodarskem področju, saj bo moral uvesti reforme za oživitev stagnirajočega gospodarstva. Po recesiji leta 2016 sicer okreva, a so lani zabeležili le 1,6-odstotno gospodarsko rast, predvsem zahvaljujoč kmetijstvu in turizmu. Vendar ostaja država močno odvisno od uvoza in pomoči svoje zaveznice Venezuele, ki je gospodarsko oslabljena.
Po oceni poznavalcev je najbolj nujna naloga ukinitev dvojnega monetarnega sistema, ki ovira tuja vlaganja in povzroča neuravnoteženost gospodarstva, ki je v pretežni meri še vedno v državni lasti.
Raulova vlada je uvedla gospodarske reforme in dovolila več zasebnih malih podjetij, medtem ko še vedno veljajo stroge omejitve za zasebno podjetništvo. Oporečnike še vedno zatirajo, a mnogi Kubanci cenijo pridobitve, ki jih je prinesla revolucija, kot so brezplačno šolstvo in zdravstvo ter nizke cene stanovanj. Prestolnica Havana je varno mesto, kjer je mogoče le redko videti brezdomce ali berače, navaja nemška tiskovna agencija dpa.
Življenje za večino Kubancev ostaja težko, saj povprečno mesečno zaslužijo 30 ameriških dolarjev, težave so tudi pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potrebščin. Zasebni sektor pa je že začel ustvarjati socialne neenakosti. Glavni vir dohodka ostaja denar kubanskih emigrantov, ki jih je več sto tisoč v ZDA, Mehiki in Španiji.
Novi politiki – med katerimi naj bi ključno vlogo v novi vladi imeli bivši gospodarski minister Marino Murillo, minister za zdravje Roberto Morales in zunanji minister Bruno Rodriguez – bodo tako morali opazno izboljšati življenje ljudi, če se bodo želeli utrditi na oblasti, opozarjajo poznavalci.
