3.5 C
Ljubljana
četrtek, 1 decembra, 2022

Konflikti in vojne po svetu, ki se bodo nadaljevali tudi v novem letu

Piše: Damian Ahlin

Burno in pestro, tako bi označil leto, ki je skoraj za nami. 2021 se konča tako, kot se je začelo, z vojnami, protesti in napetostmi med državami, svet opominja na zmago nasilja nad dialogom in soočenjem. Kaj se bo zgodilo leta 2022, še ni znano. Bomo doživeli kakšne spremembe? Ali je samo utopija?

Po pričakovanjih bodo vojne še eno leto del običajnega dogajanja na tem svetu, ki ga razjedajo spori. Povsod je orožje, represija in kršitve človekovih pravic se še naprej dogajajo pred očmi, ki so že navajene živeti z njimi.  

Po letu 2020, ko se je zdelo, da so omejitve zaradi pandemije koronavirusa upočasnile val protestov v arabskih, latinskoameriških in azijskih državah, se je leta 2021 ponovno začela obsežna mobilizacija, od katere so bile nekatere močno zatrte. Poleg tega so se letos zaostrili diplomatski spori med svetovnimi in regionalnimi silami.

Prav tako je vrnitev talibanskega ekstremizma v Afganistanu dve desetletji pozneje, po begu ameriških in mednarodnih silah, pomenila prelomnico v regiji ter ponovno ovrednotila in sprožila razpravo o učinkovitosti mednarodnih posredovanj.

Leto 2021 še zdaleč ni končalo konfliktov iz prejšnjih let, temveč je prineslo nove bitke in prebudilo mirujoče konflikte: od Afganistana do Etiopije, od represije in nasilja v Kolumbiji, Nikaragvi in Mjanmaru do napetosti v Ukrajini in Magrebu.

Evropski parlament mora dobiti več pristojnosti na področju zunanje politike, da bo EU lahko oblikovala skupno, resnično in verodostojno zunanjo politiko. Je sploh izvedljivo? Zunanja politika mora biti v izključni pristojnosti vlad posameznih držav članic, sicer bodo države izgubile svobodo odločanja na tem področju.

Sirija, Libija, Jemen …

Vojne v slepi ulici, ki jim ni videti konca. Obstaja več regij, za katere se zdi, da so po letih konfrontacij zabredle v nenehno nasprotovanje, ki ga ne morejo rešiti približevanje med stranmi in predlogi za dialog z mednarodnim posredovanjem.

Paradigmatičen primer je Sirija, kjer je Turčija desetletje pozneje z vojaško podporo opoziciji in celo džihadističnim frakcijam ustavila nezadržno napredovanje vlade Bašarja al Asada. Sedemnajsti krog posvetovanj med sirsko vlado in oboroženo opozicijo trenutno poteka v okviru tako imenovanega procesa iz Astane, v katerem posredujejo predstavniki Rusije, Turčije in Irana. Eno od osrednjih vprašanj, ki jih bodo obravnavali v tem krogu posvetovanj, bo ponovna aktivacija terorističnih skupin v Siriji, saj se je število teh oboroženih frakcij v državi zelo povečalo.

Podobno je tudi v Libiji in Jemnu. Po podatkih Združenih narodov je Jemen prizorišče najhujše humanitarne katastrofe na svetu, saj več kot 24 milijonov ljudi potrebuje kakršnokoli pomoč -16,2 milijona jih je skrajno lačnih- predvsem zaradi vojne, v kateri se od leta 2014 uporniki Huti, ki jih podpira Iran, borijo proti mednarodno priznani vladi in vojaški koaliciji, ki jo vodi Savdska Arabija.

Po drugi strani so bile v Libiji volitve preložene, za katere se je zdelo, da bodo osvetlile konflikt, kar je povzročilo večjo negotovost glede zbliževanja med frakcijami, ki jih podpirajo velesile. Vse večje napetosti ogrožajo sporazum o prekinitvi ognja, ki sta ga pred več kot enim letom sklenili Rusija in Turčija in ki je odprl vrata novemu mirovnemu in spravnemu procesu pod pokroviteljstvom Združenih narodov.

Obujeni stari spori.

Te zakoreninjene vojne spremljajo drugi spori in spopadi, ki so se vrnili po letih napetega miru. To je primer Maroka z dvema sosedama, Alžirijo in Zahodno Saharo. Po prekinitvi premirja med Saharavci in Maročani novembra 2020 Fronta Polisario nenehno bombardira vojaške postojanke maroške vojske v puščavi. Maroška vlada je potrdila, da je bilo izstreljenih več kot tisoč raket in da je prišlo do vdorov Saharavijcev. Spor bi se lahko v prihodnjih mesecih še zaostril zaradi napetosti med kraljevino alavitov in Alžirijo.

Avgustovska prekinitev diplomatskih odnosov med Alžirijo in Marokom je pomenila začetek stopnjevanja napetosti med magrebskima velesilama, zaradi česar je bil zaprt plinovod Magreb-Evropa, ki je Alžirijo prek Maroka povezoval z Iberskim polotokom. Po tednih razreševanja so se napetosti umirile, čeprav je bilo med državama, ki sta se v preteklosti sprli, vojno glasno slišati bolj kot kdaj koli prej.

Drugi zgodovinski konflikt, ki je leta 2021 doživel novo krvavo epizodo, sta Izrael in Palestina. 6. avgusta letos so se po večjem delu države razširili spopadi med palestinskimi protestniki in izraelsko policijo, potem ko je izraelsko sodstvo odobrilo izselitev šestih palestinskih družin. Protesti so se razširili na območje Gaze, kjer se je začelo večdnevno bombardiranje, ki se je končalo s smrtjo več kot 250 Palestincev, med njimi 65 otrok, in 1900 ranjenimi. V Izraelu je bilo ubitih 12 ljudi, med njimi dva mladoletnika, več kot 340 pa jih je bilo ranjenih.

Etiopija je prav tako obnovila spor, ki se je začel konec lanskega leta. Novembra 2021 je etiopska centralna vlada zaradi vojne v Tigraju razglasila izredne razmere po vsej državi, saj so uporniki napredovali v sosednji regiji Amhara, zaveznici izvršne oblasti, kjer je etiopski predsednik Abiy Ahmed -Nobelov nagrajenec za mir- vodil vojsko na fronti.

Afganistan: zgodovina neuspehov

Če obstaja kraj, ki je leta 2021 pritegnil pozornost sveta, je to Afganistan. Napoved umika ameriških enot po dvajsetih letih posredovanja v Afganistanu so talibani izkoristili za hiter prevzem nadzora nad državo. Afganistanske enote, ki niso mogle odbiti ofenzive, so se omejile na to, da bi čim dlje zadržale zmago fundamentalistične skupine, ki je 15. avgusta spremenila dve desetletji mednarodnega nadzora.

To je povzročilo beg tujih enot, ki so morale svoje državljane in sodelavce pospremiti iz države. Podobe letališča v Kabulu, ki ga je zasedlo na tisoče Afganistancev, ki so želeli zapustiti državo in ne živeti pod talibansko oblastjo, so potrdile neuspeh mednarodne skupnosti. Pika na I ali totalna polomija oz. fiaska ameriškega posredovanja je bilo bombardiranje v bližini letališča med evakuacijo, ki je zahtevalo 170 mrtvih in več deset ranjenih.

Prihodnost teh ljudi je zdaj v rokah fundamentalistične skupine, ki je kljub temu, da je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja poskušala mednarodno skupnost prepričati z zmernejšim diskurzom, že začela poročati o prizorih nasilja in maščevanja.  Po štirih mesecih se je stanje v državi več kot poslabšalo, saj je humanitarna kriza zaskrbljujoča, človekove pravice pa so se močno poslabšale.

Ukrepi, ki jih je sprejela fundamentalistična skupina, kažejo, da so bile obljube o nediskriminaciji žensk in spoštovanju človekovih pravic le strategija, s katero se je želelo prekriti režim, ki prebivalce duši z lakoto in strahom, njegova prihodnost pa ne vzbuja optimizma.

Protesti, represija in državni udari.

Obstajajo tudi drugi kraji, kjer se orožje ni spopadalo s prebivalstvom, ampak so bili državni prevrati in streljanje stalnica za zaustavitev družbenih mobilizacij.

Takšne razmere so doživeli državljani v Kolumbiji, na Kubi in v Nikaragvi, kjer so vladne sile povzročile smrt, trpljenje in represijo. Med mobilizacijami v Kolumbiji je umrlo do 80 ljudi, nekateri so bili ustreljeni v hrbet ali glavo z ostrim strelivom iz strani policije. Julija letos so se na Kubi na ulicah pojavili nevladne organizacije, ki so opozorile na prisilno izginotje več kot 150 ljudi, kar je kubanska vlada zanikala.

V Nikaragvi so se protesti, ki so sledili socialni in politični krizi zadnjih let, končali z volitvami, na katerih je zmagal Daniel Ortega in ki so jih institucije, kot je Evropska unija, označile za goljufijo.

Poleg tega se leto 2021 konča s šestimi državnimi udari, ki so vsi razen enega, in sicer v Mjanmaru, potekali v afriških državah. Z vojaškim udarom, ki ga je vodil poveljnik Min Aung Hlaing, je bila 1. februarja zaprta voditeljica Aung San Suu Kyi, ena od protagonistk demokratične tranzicije. Nekdanja burmanska vojska je proteste zatrla z več kot tisoč uboji, Združeni narodi pa že opozarjajo, da je država na poti v propad.

Od državnega udara v Sudanu, ki je po dveh letih tranzicije izgubil upanje na demokratizacijo, do državnih udarov v Maliju, Gvineji-Konakriju, Čadu in Nigru.

Kaj pa  2022 ?

Glede na to, kaj se je zgodilo letos, bi bilo logično, da bomo leta 2022 v svetu priča novim konfliktom. Nekatere države nakazujejo, da je izbruh možen, na primer Libanon, kjer so se leta 2021 po umoru več civilistov zaostrili sektaški spori in kjer naraščajo napetosti med verskimi ločinami.

Pozornost vzbuja tudi meja med Ukrajino in Rusijo. Ruska vojska se je namestila na meji med državama v sporu, ki traja že od leta 2014 in v katerem je predsednik Putin brez oklevanja zagotovil, da se bo odločno odzval na vsako potezo Zahoda, ki se mu zdi sovražna. Nato je opozoril, da bo napad na ukrajinsko državo imel velike posledice, zato je mednarodna skupnost usmerila pozornost na to območje.

 

Vir: 20minutos

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine