Piše: Bogdan Sajovic
Informativni pogovor Trumpa in Putina o morebitnem koncu vojne v Ukrajini razburja. Evropski politični vrh je ogorčen, ker so sodelovanje EU v pogajanjih izpustili. Nespametna obrambna in ekonomska politika sta napravili Evropo nepomembno in impotentno.
Pretekli teden je ameriški predsednik Donald Trump stopil v stik z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, da bi otipal teren za morebiten mirovni dogovor glede končanja vojne v Ukrajini. To seveda ni nobeno presenečenje. Trump je med lansko volilno kampanjo sklenitev miru v Ukrajini postavljal med prioritetne naloge svoje prihodnje administracije. A že ta preliminarni korak je bil dovolj, da je evropski politični vrh padel v blažjo histerijo in že začel obtoževati Trumpa, da namerava izdati zaveznike in prodati Ukrajino.
Ta reakcija seveda ni presenetljiva. Dobršen del evropskega političnega vrha namreč sovraži Trumpa in njegovo ekipo. Mnogi tega niti niso skrivali med lansko volilno kampanjo v ZDA. Ogorčeni pa so, ker je Trump stopil v stik s Putinom mimo njih, kar je prizadelo njihov ego. Najpomembnejše pa je, da jih je strah, da bodo tudi njihovi volivci spoznali, kar Trump, Putin in Kitajci pa še kdo že dolgo vedo, da je EU nemočna in zato nepomembna.
Trump postavlja ZDA na prvo mesto
V nasprotju z evropskimi voditelji postavlja Trump ZDA na prvo mesto. To je tisočkrat napovedal med svojo kampanjo in tudi pokazal v svojem prvem mandatu. Pravzaprav vsi ameriški predsedniki postavljajo ZDA na prvo mesto, republikanski pa so v tem še nekoliko bolj neposredni. Kar zadeva Trumpa, je v njegovih očeh najnevarnejša grožnja ZDA ta čas Kitajska, zato ji namerava temeljito pristriči peruti.
A progresivne norosti, ki zadnja tri desetletja zalivajo Zahod, so oslabile tudi ZDA, a še zdaleč ne toliko, kot so prizadele Evropo, pa vendarle. Trump se zaveda, da bi bila tvegana konfrontacija s Kitajsko, če bi se morale ZDA angažirati na mnogih drugih kritičnih območjih, zato namerava ta poglavja čim prej zapreti. Izjema je seveda Izrael, ki ga zaradi močnega judovskega lobija ZDA brez pridržkov podpirajo. Zadnjič so Američani pustili Izrael na cedilu med sueško krizo daljnega leta 1956. Sicer pa si zna Izrael sam kar dobro pomagati in je več kot sposoben, da sam obvladuje okoliške sovražnike, zato je navzočnost ameriških sil v regiji samo varovalka, če bi šlo kaj kapitalno po zlu.
To, da je Trump stopil v stik s Putinom, seveda ne pomeni, da bo jutri kar konec vojne in bo Rusija obdržala pol Ukrajine. Za začetek bi se morali s tem strinjati tudi Ukrajinci, kar pa je za večino Ukrajincev nesprejemljivo. Kot drugo, Američani so do zdaj z desetinami milijard dolarjev financirali ukrajinsko stran v vojni. Seveda ne iz altruizma, pač pa zato, ker se nadejajo dostopa do nahajališč različnih dragocenih mineralov. Če bi ta nahajališča ostala v ruskih rokah, bi bil ves ta denar vržen v veter. Enako bi bilo, če bi kar preprosto pustili Ukrajino na cedilu. V tem primeru bi tudi odpadli milijardni posli pri povojni obnovi Ukrajine. Končno in ne nazadnje pa si ZDA po afganistanskem polomu še enega poraza nikakor ne morejo privoščiti. Enostranski umik ali prepustitev Putinu, karkoli bi si ta zaželel, bi bil v očeh vsega sveta poraz.
Putin potrebuje sprejemljiv mir
Ekspresnega miru torej ni pričakovati, še posebej ker so iz Kremlja na vprašanje medijev, kdaj se bi srečala Putin in Trump, odgovorili, da ne vedo, »čez nekaj tednov ali nekaj mesecev«. Iz tega odgovora bi se dalo sklepati dvoje. Prvič, da Putin z izkupičkom, ponujenim v preliminarnem pogovoru, ni zadovoljen. Drugič pa, da Putin ni ravno gospodar svoje volje. Mnogi analitiki namreč opozarjajo, da je še nedavno kitajski predsednik Xi dejal, da rusko-kitajski pakt o sodelovanju »nima omejitev«. To pomeni, da Kitajska financira rusko vojskovanje v Ukrajini. In s kitajskega stališča je najbolje, če vojna v Ukrajini traja čim dlje; če se bodo morali Američani ukvarjati z Rusijo in Ukrajino, ne bodo imeli časa, da se ukvarjajo s Kitajsko. Poleg tega pa čim dlje Kitajska financira Rusijo, tem bolj postaja Rusija odvisna od nje.
Seveda pa mnogi v Moskvi niso zadovoljni s tem odnosom, zlasti ne najmočnejša kremeljska klika, tako imenovani siloviki. Gre za kliko, ki izhaja iz vojaških, obveščevalnih in policijskih struktur, za ljudi, ki so navajeni, da ukazujejo, ne pa da nekdo ukazuje njim.
Putin tako hodi po tankem ledu: če Rusijo podvrže Kitajski, ga bodo siloviki odstrelili, in to dobesedno. Če razjezi Kitajsko in ostane brez financiranja, bo prisiljen v sramoten umik in bo spet odstreljen. Doseči mora kompromis z Ukrajino, ki pa ga bo lahko doma vseeno prikazal kot uspeh, kot zmago.
Nepomembni, impotentni in ogorčeni
Medtem je evropski vrh, kot rečeno, ogorčen, ker je Trump navezal stik s Putinom mimo nje. Kaj pa lahko Evropa prinese k pogajalski mizi? Žalostna resnica je da praktično nič.
Od konca hladne vojne poteka v Evropi orgija samorazoroževanja. Oborožene sile so stolčene na minimum, naborništva ni več, mladi nad vojaškim služenjem vihajo nosove, patriotizem je nekaj nazadnjaškega, celo zlega. Še tista vojska, ki obstaja v večini evropskih držav, je opremljena minimalno, del orožja je zastarel, zalog praktično ni, zato tudi usposabljanja ni prav veliko. Vojaška industrija je zmanjšana, razvoj minimalen. Namesto za vojsko gre denar za vse mogoče progresivne bedarije, varnost je evropskim politikom deveta briga, če sploh. Množice migrantov iz tretjega sveta se brez papirjev sprehajajo čez naše meje in sejejo nasilje in celo teroristične napade po evropskih mestih, a namesto da bi odgovorili z jekleno pestjo, evropski politični vrh išče izgovore, s katerimi opravičuje izmečke, ki koljejo otroke po parkih ali orjejo z avtomobili po nedolžnih sprehajalcih.
Evropa izkorišča dosežke ZDA, hkrati pa hinavsko obsoja »ameriški intervencionizem«. Ko pa ZDA izjavijo, da ne mislijo več sami v nedogled podpirati vojne v Ukrajini, in pozovejo Evropo, naj tudi sama prevzame del bremena, pa jok in stok. Tisti, ki jim spomin seže prek zadnjega resničnostnega šova, se bodo spomnili, da je Trump sredi svojega prejšnjega mandata opozoril evropske zveznike, da morajo povečati obrambne izdatke, ki so jim bili tako ali tako zavezani zaradi članstva v Natu, a se večina članic tega ni držala. Opozoril je, da se bližajo turbulentni časi, so se ob tem voditelji evropskih držav zabavali in sladko smejali. Skupaj z njimi pa tudi mediji ter »visoko izobražena in dobro informirana evropska javnost«. Šest let kasneje pa aziati butajo po vratih Evrope.
Nič bolje ni na ekonomskem področju. Pred petnajstimi leti je EU gospodarsko parirala ZDA, zdaj je za polovico šibkejša in tega je kriva sama. Sledenje norostim zelenega prehoda, blazna regulacija in obdavčitve so uničili evropsko industrijo in energetiko. V času EGS je evropsko kmetijstvo s presežkom hrane vplivalo na svetovne cene, danes, čeprav so v EU z vstopom novih članic prišli ogromni kmetijsk potenciali, pa smo vse bolj odvisni od uvoza hrane. Stagniramo tudi na področju znanosti in razvoja, saj evropski znanstveniki zapuščajo našo celino in se selijo v prijaznejše okolje. Prepustili smo torej prostor našim tekmecem, predvsem Kitajski in Indiji, in jim še pošiljamo razvojno pomoč! Blaznost brez primere in nič čudnega ni, da nas nihče ne jemlje resno, saj smo v njihovih očeh popolni bebci.
Evropski politični vrh naj si torej nekam zatakne ranjeni ego in ogorčenje ter se raje loti dela, da naredi Evropo spet veliko. Šele potem se bo lahko tudi ona sončila pri pogajalskih mizah in urejala svetovne probleme. Do tedaj pa bo impotentna in nepomembna. In ogorčena.
