Prevedel in povzel: Jernej Šmalc
Skrajno levo tu, skrajno levo tam… Izraz, o katerem javnost ves čas razpravlja, nekoliko razdvaja. Eno pa je gotovo: o njej neznansko veliko govorimo, a kaj natančno pomeni “skrajna levica”?
Naj namignem, da je vprašanje precej bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled… Ali obstaja akademska definicija tega političnega gibanja, ki je v svojem bistvu protikapitalistično in še zlasti kritično do tako imenovane institucionalne levice? In ali v kontekstu sedanje eskalacije gibanja proti pokojninski reformi obstaja razlog, da pripišemo krivdo za radikalizacijo skrajni levici, ki je znana po tem, da ji niso tuje določene oblike političnega nasilja?
Spekter radikalnih skupin v družbenem gibanju: dešifriranje zastopanosti
Družbeno gibanje kot odziv na pokojninsko reformo postaja vse bolj radikalno. Radikalizacijo (upravičeno?) pripisujemo skrajni levici, na veliko etiketirani z vzdevki “črni blok”, “ultra levica”, “aktivisti”, “anarhisti”… Politiki, od predsedniške večine pa vse do državnega zbora, te skupine že od nekdaj glasno obsojajo in menijo, da so vir eskalacije nasilja. Notranji minister Gérald Darmanin, je denimo pred kratkim pozval k izvajanju “ukrepov za zaščito prefektur”, česar cilj naj bi bil po njegovem “zoperstaviti se grožnjam skrajno levih skupin” (AFP). Od tod do točke, ko bi bilo mogoče temu reči politični oportunizem, je samo en korak…
Kar pa seveda ne bi smelo opravičevati početja skrajne levice… A vrnimo se k temeljem: kaj je skrajna levica, če sploh obstaja soglasno sprejeta opredelitev tega političnega pojma? Do nedavnega se je izraz “skrajna levica” v govoru predsedniške večine pogosto lepil na stranko Francija nepokorna (La France Insoumise – LFI). Ista večina si – vsakič, ko se pojavi »prava« priložnost – ne obotavlja v skrajno levico vključiti tudi svojih zaveznikov iz stranke Nupes.
Trenutno pa se zdi, da naziv velja za najradikalnejše elemente družbenega gibanja, ne glede na to, ali prihajajo iz okoljevarstvenih, sindikalnih ali protikapitalističnih skupin. Te frakcije so sedaj brez razlik imenovane “skrajna levica”, “ultra levica” ali “anarhistična levica”. Ob tem pa se velja spomniti na to, da je bila francoska skrajna levica tradicionalno vselej jasno opredeljena kot politična družina s svojo zgodovino, lastnimi militantnimi praksami in cilji. Trenutne okoliščine zato delujejo rahlo zmedeno, saj je mogoče vsakega posameznika, ki sodeluje v protestih, označiti za člana kakšne »skrajno leve skupine«. Se zato v tej megli ni morda nekoliko težko znajti? Zlasti v času, ko se zdi, da poganja nasprotovanje pokojninski reformi vse več ljudi na polje »političnega radikalizma«?
Med nekomunističnimi marksisti in novimi radikalnimi družbenimi gibanji: kje deluje francoska skrajna levica?
Skrajna levica naj bi imela “arhipelaško dimenzijo”, ki včasih spominja na galaksijo, včasih na meglico. Tako meni Aurélien Dubuisson, avtor knjige Skrajna levica v Franciji (L’extrême gauche en France) v izdaji Blaise Pascal, in izredni sodelavec za raziskave v Centru za zgodovino Sciences Po.
Po njegovem mnenju vključuje skrajna levica v Franciji več gibanj hkrati, vključno s trockisti, antifašisti in anarhisti. Ta politična družina pa zdaj raste in sprejema v svojo sredino tudi t. i. “alternativno levico”, ki se je pojavila z novimi družbenimi gibanji ob robu delavskega gibanja in se je od njega odcepila v 1960-ih. Kot teme na dnevnem redu najdemo ekologijo, feminizem in druge podobne sprožilce mobilizacije nove dobe.
Francoska skrajna levica se zato opira na dva glavna stebra. Prvi zajema marksistična gibanja, ki izhajajo iz leve opozicije francoske KP (PCF) in nesoglasij 60-ih let, povezanih z destalinizacijo, ter majem ’68. Po izumrtju maoizma v Franciji v 60-ih so to vejo skrajne levice večinoma sestavljali trockisti. “Temu toku so pridane vse struje libertarnega gibanja, zlasti anarhisti in avtonomisti,” pravi Aurélien Dubuisson.
Po drugi strani je marksistično tradicijo obogatila vrsta političnih eksperimentov, ki izvirajo iz maja 68 in postavljajo pod vprašaj temelje levice. To pa je tisto, kar je rodilo pojem “alternativne levice”, se spominja Dubuisson. Še zlasti opozarja na feministična, LGBT ali okoljska gibanja, ki se včasih nagibajo h konfliktom, predvsem kar se tiče strateških in taktičnih vprašanj. To gibanje primerja s političnim arhipelagom, a kljub temu deli naziv skrajne levice in združuje svoja prizadevanja v želji po ukinitvi kapitalizma in tržnega gospodarstva, kot se trenutno izvaja. Prav tako sproža ostro kritiko siceršnje levice, ki želi po njenem biti “institucionalna”.
Skrajno leva Francija Nepokorna? Zmeda zaradi premika desno od politične lestvice
Po tem razumevanju skrajne levice bi bilo netočno opisati stranko La France Insoumise (LFI) kot stranko “skrajne levice”. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je stranka, ki jo je vodil Jean-Luc Mélenchon, vedno zagovarjala mešano tržno-plansko gospodarstvo, ne da bi izrecno trdila, da je protikapitalistična.
Kar zadeva njihov odnos do političnih institucij, zlasti pa volilnega procesa, je ta v nekaterih od skrajno levih gibanj včasih “dvoumen”, ugotavlja Aurélien Dubuisson. Pojasnjuje: “Nekatere revolucionarne organizacije lahko včasih sodelujejo v institucionalni igri, bodisi da bi poudarile njegove slabosti bodisi preprosto v propagandne namene, da bi njihova sporočila dosegla čim širšo javnost.”
V ta kontekst spadajo ponavljajoče se kandidature Philippa Poutouja (NPA) in Nathalie Arthaud (LO) na zadnjih predsedniških volitvah. Ta kandidata nikoli nista trdila, da si prizadevata za zmago, temveč sta s ciljem rekrutiranja podpornikov in razglašanja svojih idej zgolj izkoriščala priložnost večje medijske prepoznavnosti.
Po drugi strani pa je Jean-Luc Mélenchon vedno izražal ambicije, da bi prek predsedniških volitev ali kot “izvoljeni predsednik vlade” v “tretjem krogu”, kar so po njegovem bile parlamentarne volitve, prevzel oblast. Za Auréliena Dubuissona je ta “napaka” v politični klasifikaciji posledica premika politične scene v zadnjih letih na desno. Po njegovem mnenju je treba za razjasnitev bistva primerjati Mélenchonova programa leta 2017 in 2022 z Mitterrandovim iz leta 1981: »Tega se zavemo, čim primerjamo Mélenchonova programa, tako tistega iz leta 2017 kot tistega iz leta 2022, z Mitterrandovim iz leta 1981. Slednji bi v današnjem trenutku veljal za ekstremnega. A leta 1981 je bil politični kontekst drugačen, prežet s temami levice, od maja 68 smo bili konec koncev oddaljeni komaj dobrih deset let,” pojasni.
“Nasilje”, potrebno za dokončanje revolucionarnega procesa
Kot je sedaj že jasno videti, skrajna levica ne namerava prevzeti oblasti skozi volilno skrinjico. Namesto tega se zanaša na druge metode… V času, ko divja razprava o nasilju, razbohotenem v novem družbenem gibanju, ni odveč poudariti, da je odnos do političnega nasilja drugačen, kadar gre za skrajno levico, od tistega, ko gre za tako imenovano institucionalno levico: “Vsi marksistični revolucionarji menijo, da igra nasilje »babico« vsakič, ko se iz stare družbe rojeva nova, kot je dejal Marx. Pri tem v celoti prevzamejo idejo, da vrhunec revolucionarnega procesa nujno poteka z uporabo določenih oblik nasilja. To predstavlja bistveno razliko v primerjavi z levico, ki igra igro institucij.” pojasnjuje Aurélien Dubuisson.
Ne smemo pa misliti, da obstaja soglasje tudi o oblikah nasilja, ki jih gibanja skrajne levice smatrajo za potrebne, kot nas raziskovalec pravilno opominja: »Napačna je predstava, da se vsi tokovi skrajne levice strinjajo o oblikah, ki jih mora zavzemati nasilje. Pri tem se zdi žaljivo sistematično povezovati celotno skrajno levico z vsem političnim nasiljem, zlasti tistim, ki ga trenutno opažamo na ulicah Francije.”
Michel Winock, zgodovinar levice, podrobneje navaja, da v glavnem obstajajo 4 vrste revolucionarnih strategij, ki jih je sprejela francoska skrajna levica, in sicer: terorizem, vstajniška zarota, revolucija množic in oblikovanje avantgarde v revolucionarni stranki.
Nasilje, nemiri … Provokacija skrajne levice?
Daleč je že čas terorističnih napadov pod zastavo skrajne levice. Za raziskovanje kakršnihkoli sledi o tem bi se morali vrniti v 70-ta in 80-ta leta prejšnjega stoletja – vključno z umorom generalnega direktorja Renaulta Georgesa Besse-a, ki ga je leta 1986 naročila Action Directe. Danes Aurélien Dubuisson govori bolj o “nasilju v obliki izgredov”, ki pa ga, upoštevajoč vse struje, ni mogoče preprosto skrčiti na izzivanje s strani skrajne levice. Po mnenju Dubuissona so omenjeni pojavi zlasti posledica drže vlade, ki ne glede na obseg »družbenega gibanja« ostaja zelo neprožna, vključno z uporabo policijskega nasilja. Mirno pa lahko gremo stavit, da je nastop gibanja postal precej trši z množične o vključitvijo mladih študentov in srednješolcev, zlasti od uveljavitve člena 49.3 [ki vladi daje možnost uveljavljanja »na silo«].
Vir: https://tysol.fr/peut-on-definir-l-extreme-gauche/
