Piše: kulturnimarksizem.si
Litva je tako kot njeni baltski sestrici Latvija in Estonija čudovita država z zelo kruto in malo znano zgodovino v prejšnjem stoletju. Maja 1940 je v okviru pakta Ribbentrop-Molotov baltske države zasedla Sovjetska zveza in jih mesec dni pozneje anektirala. Tako kot na drugih ozemljih, ki jih je zasedla ZSSR, je sovjetski represivni aparat začel kampanjo za odstranitev domnevnih “političnih nasprotnikov”, na tisoče baltskih državljanov pa je bilo umorjenih in deportiranih. Tako so se rodila prva partizanska gibanja za boj proti okupaciji, “gozdni bratje”. Po nemški invaziji junija 1941 so se številni od teh partizanov pridružili novemu okupatorju v boju proti Sovjetom, drugi pa so ostali v gozdovih. Zmaga Rdeče armade in nova okupacija sta oživili partizansko gibanje, ki je bilo dejavno vse do petdesetih let 20. stoletja. ZSSR je uvedla sistem “sovjetizacije” baltskih držav z veliko večjimi deportacijami kot med prvo okupacijo in prihodom ruskih državljanov v baltske države (po podatkih okupacijskega muzeja v Rigi se je v Latviji v 10 letih naselilo 800 000 Rusov). Skupno število deportacij med letoma 1944 in 1953 je ocenjeno na več kot pol milijona ljudi: 124.000 v Estoniji, 136.000 v Latviji in 245.000 v Litvi. Zaradi teh deportacij naj bi umrlo 20 tisoč Litovcev, med njimi 5 000 otrok.
Prejšnji teden sem videl nekaj fotografij litovskega politika Vytautasa Sinice s starcem v hiši na podeželju. Preprost človek je molil pred grobovi. Sinico sem vprašal, kdo je ta človek, in odgovoril mi je, da je legenda partizanskega gibanja Jonas Kadžionis, katerega vzdevek je bil “Bėda”, kar pomeni “Težava”, kar je glede na njegovo zgodovino zelo primerno ime. Kadžionis se je rodil 29. januarja 1928, star je 93 let in je eden redkih še živečih gozdnih bratov: “Tako dolgo sem živel verjetno zato, ker, kot pravi monsinjor Svarinskas, Bog ni štel let, ki sem jih preživel v gulagu”.
Jonas Kadžionis se je partizanom pridružil 25. maja 1948, potem ko so ga sovjetske oblasti vpoklicale v partizane, saj so bili njegovi starši deportirani, on pa ni želel služiti v okupacijski vojski.
Več si lahko preberete TUKAJ.