Piše: Ignacij Dolar Kunc
Tridesetega novembra je kandidaturo na prihajajočih francoskih volitvah napovedal konservativni novinar Eric Zemmour. V politično debato bo vključen potreben pogovor o množičnih migracijah in islamizaciji Francije. Deležen je veliko kritik, na njegovem shodu v Parizu pa pretep levičarjev in desničarjev.
Eric Zemmour je bil rojen v Parizu leta 1958, potem ko so se njegovi starši iz vojne Alžirije preselili v Francijo, saj so bili goreči podporniki francoske kolonialne oblasti. Pred kandidaturo se je Zemmour ukvarjal s pisateljevanjem in političnim novinarstvom, pisal pa je tudi eseje. V intervjuju je dejal, da je s svojim delom želel nagovoriti vsaj enega politika, ki bi z resno politiko nastopil proti uničenju Francije, vendar »si ne dela več utvar«. Tako je mnoge govorice o svoji kandidaturi končal 30. novembra, ko je s svojo stranko »Rekonkvista« uradno razglasil kandidaturo na prihajajočih francoskih volitvah spomladi 2022.
Tema debat bo velika zamenjava
Zemmour je v svoj »radikalni« politični program vključil ustavitev velike zamenjave; teorije, da se avtohtono evropsko prebivalstvo med množičnimi migracijami nadomesti z državljani tretjega sveta oz. neevropejci. Ta odločitev prinaša preboj idej disidentske desnice na osrednje politično dogajanje, saj je »mainstream« desnica postala popolnoma udomačena oz. »liberalizirana« s strani levičarskih struj. »Tako levica kot desnica sta nam prikrivali realnost naše zamenjave,« je dejal Zemmour. Težave, ki jih v Franciji povzročajo množične migracije in islamizacija, bodo tako soočene s pravimi rešitvami in s pravimi vzroki: tako bo jasno, da večina kriminala in kulturne nestrpnosti povzročajo afriški priseljenci, rešitev pa je njihova deportacija. Tema velike zamenjave se kot »teorija zarote« ne vrti le v krogih »skrajne desnice«, ampak vanjo verjame kar dobrih 50 odstotkov vseh Francozov, zato je njeno omenjanje ključno in navsezadnje pravično do francoskega naroda. Zemmour je večkrat poudaril, da »občutek, da so Francozi tujci in zapostavljeni v svoji domovini«, obstaja, zato je treba o njem govoriti in reševati, ne pa ga označevati za »rasističnega«. Francija je v zadnjih desetletjih doživela intenzivno demografsko preobrazbo, ki državo radikalno spreminja v kolonijo islamskih arabskih in podsaharskih držav. V Zemmourjevi politiki je tudi ukinitev spolnih študij v francoskih šolah, zmanjšanje javnega dolga in vrnitev francoske suverenosti.
Zemmour deležen številnih kritik
Zemmour je zaradi svoje politične izpopolnjenosti trn v peti mnogim levičarjem in seveda tudi uveljavljenim desničarjem, ki jim krade glasove. Le Penova ga je tako obtožila, da »zanemarja ženske«. Prav tako je njegova šibkost »divja narava«, saj je bil deležen burnih reakcij, ker je pred kratkim v novinarja nameril puško. Zemmour je bil večkrat obsojen zaradi »širjenja rasne nestrpnosti«, na njegovem shodu v Parizu pa je prišlo do neredov, ko so konservativci pretepli in z dogodka pregnali levičarske provokatorje. Vse to meče slabo luč na predsedniškega kandidata, ki je bil po mnogih anketah drugi, sedaj pa mu podpora po napovedi medijev počasi upada. Ena glavnih kritik levičarjev pa je Zemmourjevo poreklo, saj je kljub zagretemu nacionalizmu judovskega izvora in s tem obtožen nekakšne »izdaje« zaradi mlačnega nastopa proti kolaboracijski in »antisemitski« Petainovi oblasti v času vichyjske Francije.
