9.9 C
Ljubljana
četrtek, 18 aprila, 2024

Evropski uradniki in politiki se redno »selijo« v svet podjetništva in lobiranja, med njimi tudi nekdanji slovenski evropski komisar Janez Potočnik

Piše: C. R.

8. julija 2016 je bilo objavljeno, da je José Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije med letoma 2004 in 2014, postal novi neizvršni predsednik družbe Goldman Sachs International in svetovalec družbe Goldman Sachs. To pomeni, da je Barroso – nekdanji visoki uradnik EU – stopil skozi “premična vrata” iz sveta politike v svet poslovanja in lobiranja.

Premična vrata niso nič drugega kot pojav prepletanja teh dveh svetov, ko politiki in uradniki po koncu javne dejavnosti začnejo svetovati podjetjem. O premičnih vratih lahko govorimo tudi v nasprotnem primeru – ko se nekdanji lobist začne ukvarjati s politiko. Nekateri od teh prehodov so se zgodili s soglasjem Evropske komisije, drugi prostovoljno, vendar iz teh dejstev nihče ni potegnil kakšnih posebnih zaključkov.

Tesna povezanost uradnikov EU s podjetji in lobiji ter neukrepanje Evropske komisije sta povzročila izbruh kar nekaj velikih škandalov v državah članicah. Februarja letos je nizozemski predsednik vlade Mark Rutte odstopil s svojo vlado zaradi škandala, povezanega z nepooblaščenimi ukrepi davčnega urada, ki je pomotoma obtožil izsiljevanja na tisoče družin, ki prejemajo otroške dodatke. Tega škandala ne bi bilo, če bi nizozemsko sodstvo učinkovito ujelo revščino vladne administracije. Konec leta 2020 pa je bil z odločitvijo italijanskega kasacijskega sodišča s seznama sodnikov izbrisan nekdanji predsednik združenja sodnikov in član vrhovnega sveta sodnikov Luca Palamara. Obtožen je bil okoljskih in politično motiviranih mahinacij pri imenovanju sodnikov in tožilcev.

Seznam takšnih selitev politikov v svet podjetništva je prav res neverjeten. Viviane Reding, nekdanja evropska komisarka za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo, se je preselila v Bertelsmann Foundation, Nyrstar, Agfa-Gevaert. Benita Ferrero-Waldner, nekdanja komisarka EU za zunanje odnose, kasneje za trgovino, se je preselila k Munich Re, Gamesa Corporación Technologica. Meglena Kuneva se je preselila z mesta komisarke za varstvo potrošnikov neposredno v banko BNP Paribas. Janez Potočnik, nekdanji komisar EU za okolje, pa je prestopil v Forum za prihodnost kmetijstva (FFA), Center za evropsko politiko (EPC).

Na FFA, ki se ponaša s sloganom “kjer se srečata kmetijstvo in okolje”, sodelujejo ugledni govorniki (EU, OECD, ZN itd.) ter nevladne organizacije in intelektualci s področja varstva narave. Vendar pa se za to krinko javne razprave skriva politično lobiranje. V času, ko se razpravlja o reformi skupne kmetijske politike Evropske unije (SKP) in ureditvi nekaterih pesticidov, morajo akterji v kmetijstvu ukrepati takoj, da zaščitijo svoje interese. Zato se predstavljajo kot prvaki v boju proti svetovni lakoti in kot vodilne osebe pri ohranjanju okolja. Vendar pa so rešitve, ki jih zagovarjajo, napačne. Njihov odgovor na sedanje in prihodnje izzive v zvezi s hrano je nespremenljiva mantra: »Povečati produktivnost kmetijskih zemljišč s tehnologijo in še bolj zmanjšati ovire za prosto trgovino«.

Z vprašanjem “kako nahraniti 9 milijard ljudi do leta 2050” organizatorji FFA utrjujejo mit, da danes ne proizvajamo dovolj, da bi nahranili človeštvo. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pa že zdaj pridelamo dovolj hrane za 12 milijard ljudi! Vzroke za lakoto in podhranjenost je treba iskati v skrajni revščini (zlasti na podeželju, kjer živi približno 70 % lačnih

ljudi), zavrženi hrani (po podatkih FAO se zavrže 30 % svetovne proizvodnje) ter spreminjanju kmetijskih zemljišč v proizvodnjo biogoriv in živinorejo (krma in pašniki).

Lobiji in multinacionalke prodajajo tako imenovano “pametno kmetijstvo”, ki uporablja robotiko, kemikalije, biotehnologijo in specializacijo. Vendar to nič ne prispeva k prehrani tistih, ki stradajo; namesto tega so proizvajalci še bolj odvisni od multinacionalk, ki se ukvarjajo s kmetijstvom. Poleg negativnega vpliva na zdravje in okolje te tehnologije male kmete pahnejo v dolgove in jih onemogočajo.

To pa ni vse. Način, na kateri hrano obravnavamo kot preprosto blago za trgovanje na prostem trgu, je eden glavnih vzrokov za osiromašenje podeželja in izgubo biotske raznovrstnosti. Tako na severu kot na jugu konkurenca med kmeti daje prednost velikim kmetijam na račun malih kmetov, ki nosijo glavno breme katastrofalnih posledic tega modela: upadanje dohodkov, brezposelnost, izginjanje kmetij, ogromni dolgovi, špekulacije s kmetijskimi zemljišči in živili itd. V zadnjih 30 letih je Belgija izgubila 63 % svojih kmetij – 43 vsak teden. Prizadete pa so na koncu predvsem majhne kmetije.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine