Prejšnji ponedeljek je bila v ljubljanski mestni knjižnici napovedana predstavitev slovenskega prevoda knjige Alaina de Benoista »Manifest za evropski preporod«. Zaradi pritiskov politične levice je knjižnica prestavitev zadnji hip odpovedala. Dr. Tomislav Sunić bi moral sodelovati na pogovornem večeru ob predstavitvi knjige, namesto tega pa je privolil v krajši pogovor za našo revijo.
Danes (29.10.2018, op.p.) bi morali v Ljubljani sodelovati na pogovornem večeru ob predstavitvi knjige.
Bil sem povabljen in veselil sem se pogovornega večera ter predstavitve. Razočaran sem nad vodstvom knjižnice, ki je popustilo pod levičarskimi pritiski, ni me pa to presenetilo.
Navadno levičarji zaženejo vik in krik šele po dogodkih, tokrat pa je tega prišlo vnaprej, zlasti članek v Mladini je veliko pripomogel k temu …
Prebral sem to pisanje in sem presenečen nad neznanjem, ki veje iz njega, nad pavšalnim etiketiranjem, pri tem pa ti ljudje očitno sploh nimajo pojma o dejanskem pomenu teh etiket. Kar zapišite: sprašujem se, kašne sorte polintelektualci, če so sploh lahko govorim o intelektualcih, sedijo v tistem uredništvu. Preden so zapisali tiste nesmisle, bi me lahko poklicali in vprašali. Rade volje bi jim odgovoril in jih podučil.
Bi lahko rekli, da je pavšalno etiketiranje − fašist, rasist, ksenofob − na levici že kar nekaj časa čisto običajno?
S tem etiketiranjem prikrivajo svojo nezmožnost in tudi nepripravljenost, da bi sploh debatirali s svojimi političnimi nasprotniki. Namesto debate mora njihov nasprotnik razlagati in dokazovati, da ni -ist ali -fob. Postavljen si v podrejen položaj, in namesto da bi pojasnil svoje stališče, se moraš braniti pred diskreditacijo, če ti sploh dajo možnost, da se braniš.
Torej ima levica tak vpliv v družbi, da lahko dejansko izvaja cenzuro?
V zahodnem svetu ima levica kulturno hegemonijo. Na univerzah ima praktično popolno prevlado. V veliki večini tudi v drugem šolstvu, akademski sferi, kulturi, medijih, civilni družbi. Tako lahko postavlja standarde, kaj je »sprejemljivo« in kaj ne. In seveda so ti standardi izključno v njihovo korist. Tisti, ki se jih ne držijo, doživijo takojšen pogrom. Zaradi tega se tudi mnogi zatekajo k samocenzuri, zelo pazijo, da si ne bi na glavo nakopali pogroma.
Pri tem mislite različne mlačne desničarje?
Kar nekaj jih poznam, osebno se strinjajo z mojimi pogledi, vendar se jih ne upajo javno izražati. Bojijo se, da bi jim škodilo v karieri, jih spravilo bo kruh. Pa ne samo desničarji, so tudi takšni, ki se politično ne opredeljujejo, vendar z levico trobijo v isti rog, za vsak primer, da bi pokazali »zavednost«, da se komu ne bi zamerili.
Oportunisti zanje najbrž ni prava oznaka?
Niti ne, prej bi rekel oprezneži, prestrašenci, lahko tudi slabiči. Oportunisti so drugačni, oni nimajo prepričanja, ki bi ga morali skrivati. Oni si prepričanje privzamejo in ga nato izražajo, navadno so med najbolj gorečimi, če to pomaga pri njihov karieri, pri njihovi blaginji. Če bi bilo treba, bi se v trenutku zaobrnili za sto osemdeset stopinj, poznam tudi nekaj takšnih. Spominjajo na tiste nemške komuniste iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ki so čez noč postali goreči nacistični jurišniki.
Bi torej lahko rekla, da dobršen del te levičarske kulturne hegemonije sloni na slabičih in oportunistih?
Lahko in zato mora desnica predvsem stremeti k temu, da razbije to kulturno hegemonijo levice. Shodi na ulici, parole in zastave, vse to je krasno in spodbudno. Vendar je shod za tisti trenutek, za en dan, površinsko. Treba je iti globlje, širiti ideje prek ljudi, ki se ne pustijo zastrašiti.
Se vam ne zdi, da se to že dogaja s pojavom identitarnih, domoljubnih gibanj?
Seveda se in zato tudi tako žolčne reakcije levice. Bojijo se, da bi jim začeli oportunisti in slabiči odpadati in potem je z njihovo kulturno hegemonijo konec in s tem tudi konec njihove moči v družbi. Zato bodo naredili vse, da bi to preprečili. Zato tudi vsi pozivi k »ničelni toleranci do sovražnega govora«, ki so hkrati poziv k cenzuri in avtocenzuri. Zato preprečujejo političnim nasprotnikom, da objavljajo, da predavajo ali zborujejo na visokošolskih ustanovah. Ali pa, kot smo videli, poskusijo preprečiti javno predstavitev knjige, ki levičarjem ni pogodu.
Spadajo sem tudi poskusi cenzure na družbenih omrežjih?
Družbena omrežja so se pokazala kot izredno orodje proti levičarski kulturni hegemoniji. Ušla so levičarskemu nadzoru in zato si zdaj na vse kriplje prizadevajo, da bi jih spravili pod nadzor. Tu je veliko delo opravil Donald Trump, ki je uporabil Twitter kot eno glavnih orožij, s katerim je dobil volivce na svojo stran. In nasploh je fenomen Trump izreden in je zadal hud udarec levici. Pred javnostjo je razgalil hegemonijo levice v medijih, v akademski aferi, v civilnodružbenih gibanjih. Vsi ti kreatorji javnega mnenja so izgubili kredibilnost v velikem delu ljudi in jo izgubljajo vedno bolj.
Trumpu levičarji tega očitno ne morejo odpustiti in zato tudi tako pobesneli napadi nanj.
Ne samo da mu ne morejo odpustiti tega, da jih je razgalil, bojijo se posnemovalcev. Poglejte te premike v Evropi: Kurz, Salvini, Orbán … Velik del srednje in vzhodne Evrope se obrača stran od levice in vprašanje časa je, kdaj se bodo še druge zahodne države.
Ta levičarska kulturna hegemonija v zahodnih državah ni novejšega izvora, obstaja kar nekaj časa.
Rekel bi, da se je gradila od druge svetovne vojne naprej. Ko sem kot politični begunec v osemdesetih letih živel v ZDA, sem bil presenečen, koliko marksistov sem srečal na univerzah ali v medijih. In ti ljudje so delali propagando komunističnim režimom, tudi Titovemu. Propagando totalitarnemu režimu, ki je zrasel na pokolih, ki se je na oblasti ohranjal s politično represijo nad milijoni ljudi, tudi nad mojo družino.
No, saj tudi mi, ki smo živeli pod tem režimom, še nismo razčistili z njim, vsaj v Sloveniji ne.
Tudi na Hrvaškem ne še čisto in temu se zavestno ali nezavedno izogibamo. Nedavno sem bil na komemoraciji za žrtve v Vukovarju, za žrtve iz Ovčare, iz Domovinske vojne. Govorci so obsojali srbsko, Miloševičevo soldatesko v vseh njenih frakcijah. A nihče ni poudaril, da je ta soldateska, ki je zagrešila te zločine, vlekla miselnost iz partizanstva. Iz pokolov med vojno in tudi po njej. Že leta 1944 ob »partizanski osvoboditvi« so v Dubrovniku, Splitu in drugih dalmatinskih mestih potekale množične eksekucije »razrednih sovražnikov«. Pa tudi v Beogradu in okolici in še kje. In naslednjo pomlad po hrvaških mestih, največ v Zagrebu in okolici, pa v Sloveniji vse do Bleiburga. Sto tisoče Hrvatov, Slovencev, tudi Srbov, najbolj podjetnih, delavnih, intelektualcev, je bilo pomorjenih. Iz teh krvavih tradicij je nastala jugoslovanska armada in iz nje Miloševičeva soldateska.
Se vam ne zdi zanimivo, kako zahodna levica, ki ima polna usta človekoljubja, pripravno pozablja na levičarske zločine?
Pozablja, jih minimizira, išče izgovore. Trditve, kot so: ideja je dobra, kriv je posameznik, ki jo je napačno tolmačil ali izvajal, recimo Stalin.
Čeprav je v bistvu izvajal točno tisto, kar je začrtal Lenin.
To se jim ne zdi pomembno, to zamolčijo. Za vse neštete spodletele socialistične, komunistične eksperimente krivijo posameznega voditelja, češ da je napačno vodil zadevo, ali pa krivijo nesrečne okoliščine ali sovražno tujino, vse drugo torej, samo ideje komunizma ne. Sicer pa levičarji hitro spremenijo fokus, če je treba. Še ne davno so jih bila polna usta delavskega razreda, danes pa teorije spolov … Čez noč so spremenili fokus iz nesrečnega proletarca na transspolnika, z blaginje delavcev na »LBGT prijazno« okolje … Vse manj se tudi delijo po frakcijah − marksisti, maoisti … Zdaj se vse te frakcije zgrinjajo pod eno streho, pod tako imenovanim antifašizmom, kjer so vsi vse: marksisti, feministi, titoisti, vse hkrati ali po potrebi, kakor nanese. In seveda, ker je fašist sopomenka za absolutno zlo, so torej vsi, ki so proti levičarjem, avtomatsko fašisti, se pravi zlo.
Se pravi razčlovečenje, kar pa tudi ni nova iznajdba.
Razčlovečenje nasprotnikov, njihova transformacija v zveri. Zveri pa je treba pobiti, kakor pravi ljudsko izročilo. In to so s pridom uporabljali komunisti že dolgo nazaj. Vse, ki so jih pomorili med revolucijo in po njej, so označili za fašiste, jih razčlovečili in s tem opravičili svoje zločine. Tudi rivalske levičarske stranke ali partijske frakcije so razglasili za fašistične. Trockega in njegove privržence recimo.
Dobro, za levičarje je jasno, da ne želijo obujati spomina na komunistične zločine. Ampak saj v zahodnih državah ne živijo samo levičarji?
V zahodnih medijih in šolstvu v preteklosti in tudi dandanes komunističnih zločinov skorajda ne omenjajo zato, ker to ustreza ne le levičarjem, pač pa tudi velikemu delu liberalcev in »zmernih« desničarjev. Da bi premagali med drugo svetovno vojno Nemčijo, so se spajdašili s komunizmom in mižali pri zločinih, ki jih je zagrešil komunizem.
Anekdota pravi, da so Churchilla obvestili o teh zločinih, pa je dejal, da ga ne briga, ker nima po vojni namena živeti v komunistični državi …
Slišal sem za to anekdoto, ne vem, ali je resnična, zagotovo pa so tako mislili mnogi v zahodnih državah in s tem ustvarili pošast. Sovjeti brez ameriške pomoči v opremi in orožju ne bi zmagali v vojni in zasedli pol Evrope. Tudi Tito brez zahodne pomoči v orožju in opremi ter brez njihove politične podpore ne bi prevzel oblasti. Za komunistične zločine so tako soodgovorni njihovi partnerji na Zahodu, zato je jasno, da tega nočejo priznati in se skupaj z levičarji trudijo, da bi to čim bolj zakopali v pozabo.
In spet sva pri kulturni hegemoniji …
Spet. Kot sem dejal, desnica mora v zahodni civilizaciji odvzeti levici kulturno hegemonijo, če hoče, da se bo dejansko kaj spremenilo.
Biografija
Dr. Tomislav Sunić se je rodil leta 1953 v Zagrebu v intelektualni družini, njegov oče je bil odvetnik. Njegovi starši so bili zaprti, oče štiri leta, mati leto dni, zaradi nasprotovanja komunističnemu režimu. Tomislav, ki je v Zagrebu diplomiral iz angleščine in francoščine, pa je moral pobegniti v tujino, da se je izognil zaporu. V letih 1983−1992 je živel v ZDA kot politični begunec in doktoriral iz politologije. Po vrnitvi v domovino je delal v hrvaški diplomaciji na veleposlaništvih v Kopenhagnu, Londonu, Bruslju in Alžiru. Zdaj je zaposlen v Osrednjem uradu za Hrvate zunaj Hrvaške. Dr. Sunić je tudi avtor sedmih knjig ter vrste prispevkov in esejev s področja politologije, filozofije, jezikoslovja in kulture, objavljeni pa so v hrvaškem, angleškem, španskem, nemškem in francoskem jeziku. Redno sodeluje tudi na predavanjih, okroglih mizah in televizijskih pogovornih oddajah doma in v tujini.
