Piše: Jože Jan
Obvezno cepljenje ni novost. Že stoletja – pogosto brez nasprotovanja – programi cepljenja rešujejo nešteto življenj.
Za zdravstveni center Virginia Mason Franciscan Health v ameriški zvezni državi Washington je bil 18. oktober 2021 sodni dan. Deset tednov prej je center razglasil, da bi moralo biti vse njegovo osebje do tistega dne cepljeno proti Covid-19, da bi zaščitili pred to boleznijo tako zaposlene v zravstvenem domu kot njihove paciente.
To je bila potencialno tvegana zahteva glede na pomanjkanje medicinskega osebja in odpornost proti cepljenju. 18. oktobra je 95% osebja izpolnjevalo zahtevo, ostalih 5% vključno z delno cepljenim osebjem, je tisti dan šlo na administrativen dopust.
Charleen Tachibana, izvršna direktorica, ki je vso svojo kariero naredila v Virginia Mason centru, meni, da je ta visoka stopnja pecepljenosti delno posledica tega, da »imamo dolgo zgodovino zahtev cepljenja.« Leta 2004 je Virginia Mason postal prvi zdravstveni center, ki je zahteval, da je vse svoje osebje cepljeno proti gripi. Uprava je organizirala fokusne skupine in druge dejavnosti, da bi spodbudila cepljenje. V dveh letih je dosegla precepljenost proti gripi zvišati s 54% na 98%. Nauke, ki so pridobili v izkušnji leta 2004 so uporabili letos pri uvedbi zahteve cepiva proti koronavirusu. Visoka stopnja precepljenosti pa se je dosegla tudi kot posledica močnega poudarka na komunikaciji. »Napredovali smo predvsem, ko smo znali sporočiti, da je cepivo varno in zelo učinkovito,« pravi Tachibana.
Kot kažejo izkušnje centra Virginie Mason, je obvezno cepljenje močno orodje za varovanje javnega zdravja.
Lahko pa je tudi zelo sporno. Pomembno je razumeti zgodovinske izkušnje o obveznem cepljenju.
V 17. stoletju so kitajski zdravniki odkrili cepivo proti črnim kozam. Leta 1777 je general George Washington zahteval, da se vse njegove čete cepijo proti črnim kozam. Leta 1796 je angleški zdravnik Edward Jenner izboljšal sistem cepljenja in cepivo proti črnim kozam. Leta 1806 je Elisa Bonaparte, Napoleonova sestra, vladarica Lucce in Piombina v današnji Italiji ukazala obvezno cepljenje vseh prebivalcev. Leta 1853 so uvedli obvezno cepljenje proti črnim kozam tudi v Angliji in Walesu. Javnost se sčasoma navadi na določene zahteve po cepivu. Danes ima večina držav na svetu programe obveznega cepljenja proti hepatitisu, poliovirusom, tetanusom, ošpicami, mumpsu, rdečkami in noricami.
Cepljenje je danes zahtevano v nekaterih primerih za obiskovanje šole (na primer proti hepatitisu B v Sloveniji), za presaditev organov (v Združenem kraljestvu) in v skrajnem primeru, za ohranitev skrbništva otrok (v Italiji).
Obvezno cepljenje je še posebej pogosto v državah z visokimi dohodki. Čeprav je obveznost cepljenja pogosta v državah z avtoritarno vlado, je tudi običajna v demokratičnih državah v izrednih razmerah, na primer med pandemijami. Ameriška zvezna država New York je med pandemijo prašičje gripe leta 2009 uvedla obvezno cepljenje zdravstvenih delavcev. Smrtnost bolnikov se je zmanjšala v bolnicah, kjer so zdravstveni delavci imeli visoko stopnjo cepljenja proti gripi.
V primeru cepiva proti ošpicami, je dokazano da imajo države z obveznim cepljenjem 86% manj okužb kot države brez obveznega cepljenja.
Ameriški pediater in epidemiolog Lee Hampton je za BBC izjavil, da je obvezno cepljenje »nekaj, kar je treba uporabiti zmerno.« Pogoji za njegovo uporabo bi morali vključevati »prisotnost zelo nalezljive smrtno nevarne bolezni in varne in učinkovite ukrepe za zmanjšanje prenosa te bolezni. To je zelo dobra kombinacija. Pomaga tudi, da so cepiva proti Covidu-19 na splošno res zelo varna,« je dodal.
Hampton je prepričan, da bodo programi obveznega cepljenja še naprej koristen način za zaščito prebivalstva, kljub nasprotovanju nekaterih manjšin. »Cepiva so dokazala, da prinesejo neznansko večje koristi kot škode,« je zaključil Hampton.
Ali je to dovolj, da prepriča skeptike, bomo pa še videli.
Vir: Mendoza o line, Argentina (po BBC News)
