Piše: C. R.
Komunistična elita je zasedla domove madžarskih aristokratov, visokih častnikov, intelektualcev in industrialcev.
Pred sedemdesetimi leti, maja 1951, sta komunistična policija in tajne službe začeli deportirati tiste, ki so veljali za “sovražnike delavskega razreda”. Skoraj 14.000 visokih častnikov in politikov nekdanjega režima ter aristokratov, industrialcev in njihovih družin je bilo izgnanih s svojih domov v prestolnici in odpeljanih na podeželje, kjer so bili nastanjeni skupaj z lokalnim prebivalstvom.
Do leta 1948 je Sovjetska zveza okupirana Madžarska zaključila prehod v polnopravni komunistični sistem, pri čemer je bila trojica Delavske partije v sestavi generalni sekretar Mátyás Rákosi, notranji minister Ernő Gerő in obrambni minister Mihály Farkas najvišji voditelji države.
Spomladi istega leta je Madžarska z vladnim odlokom nacionalizirala vsa podjetja z več kot 100 zaposlenimi. Nekateri aristokrati in nekdanji politiki prejšnjega režima so se odločili zapustiti državo, mnogi pa so še vedno upali, da bo komunistična oblast začasna, in jo poskušali preživeti po svojih najboljših močeh.
Čeprav so lahko našli le podrejena dela, so bili še vedno lastniki svojih domov in zasebne lastnine ter trn v peti novemu režimu, zlasti v Budimpešti.
Da bi zlomili njihov odpor in zaplenili njihovo premoženje, so uporabljali različne vrste deportacij; lahko so bili to posamezniki ali cele družine, poslane v različne dele države. Med prvo množično deportacijo v Budimpešti poleti 1950 je bilo v delovna taborišča na ravnini Hortobágy kot interniranci odpeljanih že skoraj 10.000 ljudi. Leto dni po deportacijah v Hortobágy, od 21. maja do 18. julija 1951, je bilo uradno deportiranih 13 670 ljudi iz okrožij glavnega mesta v vzhodne okrožja države, v 137 naselij in domačij.
Takrat se je madžarska diktatura želela preventivno znebiti vseh družbenih razredov, ki bi jo lahko ogrozili, češ da so sovražniki delavskega razreda. Med njimi so bili tudi tisti, ki so pred vojno imeli položaj, vojaški ali drug čin, bogastvo, intelektualni kapital ali poreklo, kar je veljalo za “zločin”, pa tudi tisti, ki niso simpatizirali z režimom.
Leta 1946 je komunistični voditelj József Révai v partijskem časopisu Free Nation zahteval, da je biti razredni sovražnik “svobodno in kaznivo”. Deportacije so bile tudi del hitre sovetizacije, ki jo je ukazal Stalin.
Deportacije so se začele 21. maja 1951 z odredbo o izselitvi, ki jo je brez sojenja podpisalo notranje ministrstvo. Običajno so jih podelili v jutranjih urah, družine pa so imele 24 ur časa, da zberejo in spakirajo dovoljeno količino premoženja – običajno največ dva kovčka. Njihove domove so zaprli, odpeljali v podeželska naselja in jih prisilili, da so delali kot hlapci – če so imeli srečo. Pozimi ni bilo dela in le redki so lahko odšli v mesta po hrano.
Deportacije so se končale z zakonom o amnestiji iz leta 1953 (11. novembra), vendar se nihče od deportiranih ni smel vrniti v Budimpešto ali druga mesta. V tem času je njihove domove že zaplenila in zasedla komunistična elita.
Vir: Magyar Nemzet / Remix News
