Piše: C.R.
David Engels je belgijski zgodovinar, ki trenutno dela na Inštitutu Zachodni v Poznanu. Je strokovnjak za antično zgodovino, zlasti rimsko in selevkidsko, in vodilni mislec evropskega konservativizma, saj se že več kot desetletje ukvarja z vprašanji identitete. Engels je postal znan po svoji knjigi “Na poti k imperiju”, v kateri je krizne razmere v EU primerjal s propadom rimske republike v prvem stoletju pred našim štetjem.
Zahodne družbe so z navdušenjem sprejele moralni relativizem in kulturo smrti (splav, evtanazija itd.), kar skupaj z nizko stopnjo rodnosti lahko vodi le v kolektivni samomor. Kako je mogoča ta slepota? Zakaj je evropska liberalna desnica sprejela in celo spodbujala to agendo?
Odgovor najdemo že pri Chestertonu, ki je menil, da je večina “vrednot” sodobnih liberalnih družb “odrešujočih” krščanskih vrednot. Počasno umiranje krščanstva namreč ni povsem izbrisalo njegovih vrednot, vendar jih je oropalo transcendentnih temeljev, tako da vrednote, kot so “usmiljenje”, “strpnost”, “pravičnost” ali “enakost”, niso več koherentni gradniki večje konstrukcije, ampak so začele tekmovati med seboj, pri čemer so se maskirale kot “absolutne”. To lahko pripelje le do absurdov in katastrof, še toliko bolj po veliki travmi totalitarizma. Tako je Zahod iz dobrih namenov sprejel kulturo smrti, obenem pa se je prepričal, da je postal zagovornik moralno “dobrega”, saj so vse vrline, izpraznjene svojega pravega pomena, postale sinonimi svojega popolnega nasprotja. Toleranca je vodila v izključevanje, zdravstveno varstvo v splav, dostojanstvo v evtanazijo, samouresničevanje v kulturno-demografski samomor, antifašizem v nov totalitarizem, enakost v izključujoče kvote, antirasizem v odkrito rasistično politiko identitete itd.
Pišete, da je “Evropska unija združila Evropo, a ukinila Zahod”. Smo bili materialno združeni na račun naših duš?
Absolutno. Evropske institucije so od samega začetka dajale prednost gospodarskemu sodelovanju pred političnim ali kulturnim: nekateri ustanovni očetje so bili verjetno prepričani, da so krščanske korenine Zahoda dovolj močne in trajne, da lahko služijo kot civilizacijski temelj združene Evrope, četudi niso bile izrecno predpisane; drugi so menili, da je treba po katastrofi nacionalizma združitev uresničiti posredno, s počasnimi gospodarskimi in institucionalnimi potrebami “Méthode Monnet”. Na žalost, čeprav zelo postopoma, se je pokazalo, da je to kulturno praznino, ki je bila morda mišljena kot oblika prostovoljne nevtralnosti, počasi zapolnil drug duh, univerzalizem. Na evropske institucije iz leta v leto vse bolj vpliva in v njih prevladuje ideologija, ki želi tipično identiteto Zahoda nadomestiti z večkulturno mešanico, usmerjeno izključno v človeške vrednote, ne da bi upoštevala poseben pomen zahodnih tradicij, ideologija, ki ima v mislih le domnevne interese “človeštva” in deluje v škodo Evrope. Korak za korakom je “politična korektnost” postala vodilna ideologija Evropske unije in bolj ko postaja močnejša, bolj kaže svoj pravi obraz: EU danes ne zagovarja pogumne obrambe evropske civilizacije, temveč vrednote, kot so protikrščanski sekularizem, pravice LGBTQ, feminizem, antifašizem, teorija spola, podnebna paranoja, tehnokracija, socialni inženiring, transhumanizem, digitalni totalitarizem itd.
Je podoba Notre Dame v plamenih simbol tega, kar čaka Evropo?
Bojim se, da je tako, čeprav je težko reči, v kolikšni meri bosta sedanji kulturni propad in ideološka radikalizacija Evrope privedla do popolne krize ali počasnega, desetletja trajajočega nazadovanja. Gotovo pa je, da so materialni in nematerialni simboli stare Evrope vse bolj napadeni v imenu “napredka”, “strpnosti”, “zgodovinske odgovornosti” ali “boja proti radikalizmu” in da moramo računati ne le z nenehnim uničevanjem naše dediščine, predvsem duhovne, ampak tudi z vse večjim napadom na tradicijo in zgodovinski ponos. Spengler, eden mojih najpomembnejših zgodovinskih mentorjev, je jasno pokazal, da so vse civilizacije, tudi zahodne, smrtne in bodo prej ali slej propadle in umrle. Toda nikoli si ni mogel predstavljati, da bo do tega propada prišlo bolj zaradi notranje izdaje in sovraštva do samega sebe kot zaradi zunanjih pritiskov.
V Franciji vojska in celo nekateri politiki opozarjajo na nevarnost etnične vojne, ki ste jo omenili v svojih knjigah. Ali smo v zahodnih družbah že dosegli to točko razkroja?
Da, imamo. Francija je že leta na robu katastrofe, vsi govorijo o grožnji institucionalne razdelitve države po etnični pripadnosti in prej ali slej bo res prišlo do velikih nemirov: Gibanje rumenih jopičev in skoraj vsakodnevni požigi v večjih francoskih mestih kažejo, kako kritične so razmere. Žal država ni pripravljena na tako obsežen državljanski spopad: Po eni strani vlada Emmanuela Macrona odločno zagovarja večkulturnost, strpnost in sekularizem, po drugi strani pa sta velik del francoske vojske in policije že islamizirana in ju je treba v primeru etničnega konflikta obravnavati kot nezanesljiva. Ko bo Francija zapadla v kaos, bodo posledice za gospodarsko in s tem politično stabilnost celotne Evropske unije ogromne, kot sem poskušal prikazati v številnih esejih, ki so bili pred nekaj tedni objavljeni v moji španski zbirki esejev “El ultimo occidental”.
Houllebecq v romanu “Podjarmljenje” vidi prihodnost, v kateri bo Francija postala islamska država. Menite, da bi se kaj takega lahko zgodilo? Glede na izgubo vrednot na Zahodu obstajajo Evropejci, ki imajo vrednote, ki se tako zelo razlikujejo od naše identitete.
Največja moč islamskih manjšin ni (samo) v njihovem naraščajočem številu, temveč tudi v njihovi kulturni koheziji in ponosu na lastno identiteto, medtem ko je večina avtohtonih Evropejcev globoko destabilizirana zaradi desetletij ideološkega oblikovanja in vidi svojo kulturo kot nekaj, česar se morajo kolektivno sramovati zaradi njenih (domnevnih) številnih zločinov. Za zdaj je spreobrnitev v islam še vedno obroben pojav, ko pa bo država izgubila nadzor nad situacijo, bi lahko hitro postala veliko večji razvoj, saj lahko pričakujemo, da bodo vzporedne islamske družbe in institucije nadomestile propadajočo francosko državo in postale avtoriteta za celotne geografske segmente prebivalstva. Poleg tega je treba opozoriti, da za to, da bi Francija ali Belgija postali muslimanski državi, ne potrebujemo muslimanske “večine”: Zgodovina je pokazala, kako lahko tudi majhne muslimanske manjšine vplivajo na celotne družbe in jih obvladujejo, če imajo moč in pobudo. Glede na stopnjo sovraštva do samega sebe, ki jo Zahodu vsiljujejo njegove sedanje prebujene elite, in samouničenje krščanskih cerkva, ki vse bolj želijo ustreči doktrini politične korektnosti, je pričakovati, da mnogi avtohtoni Evropejci ne bodo želeli braniti političnega in kulturnega sistema, ki je izgubil svojo privlačnost in verodostojnost.
Poljska, Madžarska ter druge srednje- in vzhodnoevropske države se upirajo temu naprednemu totalitarizmu. Ali menite, da je njihov zgled lahko moralni svetilnik za Zahodno Evropo?
Vsaj upam, da je tako. To je velika težava, saj se po eni strani večina ljudi na Zahodu zanaša na politično korektne medije, ki jih obveščajo, po drugi strani pa se višegrajske države še vedno obotavljajo z večjo medijsko ofenzivo, saj se bojijo morebitnih povračilnih ukrepov svojih oblasti, zlasti v Bruslju in Berlinu. Če jim bo uspelo neposredno komunicirati z državljani, pa bi lahko postali pomemben dejavnik v boju za nov konservativizem, ki želi preseči zgolj nacionalne meje in se boriti za novo obliko evropskega združevanja, ki bo branila našo identiteto in interese, namesto da bi jih razvodenela in prodala.
Nasilje Strajk Kobieta (poljskega gibanja za splav), njegovi napadi na cerkve in veliko število mladih žensk v njegovih akcijah so presenetili mnoge na Poljskem in zunaj nje. Ali se Poljaki zavedajo, s čim se spopadajo, koliko volje, sredstev in denarja je v službi tega totalitarizma?
Poljska družba je res zelo razdeljena na univerzaliste in tradicionaliste oziroma na “nikjer” in “nekje”. Seveda je bilo to znano že več let, vendar je nasilje “Strajk Kobiet” in zlasti napad na cerkve in javne spomenike, kot so kipi Janeza Pavla II., pretreslo številne ljudi. Iz tega se lahko naučimo dvoje: Prvič, kaže, da je nevarnost, da se konservativizem infiltrira tudi na Poljskem, večja od pričakovane; drugič, vandalizem teh večinoma mladih ljudi je pretresel številne državljane in jim pokazal, da sta njihova identiteta in tradicija res v veliki nevarnosti, če jih ne bodo zaščitili in se borili proti temu nastajajočemu totalitarizmu. Vsaj konservativni mediji seveda že več let opozarjajo na to in poudarjajo, da so te skupine financirane in organizirane iz Berlina in Bruslja, a ker je Poljska tako mirna, homogena in vsaj na videz solidarna država, so mnogi državljani verjeli, da so ta opozorila morda pretirana. To se zdaj spreminja.
Je mogoče rešiti Rim?
Kot veste, sem v svoji knjigi Na poti v imperij skušal pokazati, da je današnja zahodna civilizacija v podobnem položaju kot pozna rimska republika v prvem stoletju pred našim štetjem: množično priseljevanje, demografski upad, verska kriza, razpad tradicionalne družine, globalizacija, plutokracija, dolžniška kriza, politika kruha in iger, družbena polarizacija – vse to je bilo prisotno tudi pred 2000 leti. Rimske elite, tako kot naše današnje vlade, ne le da ne morejo, ampak tudi nočejo spremeniti poteka dogodkov: V svojem kratkoročnem razmišljanju skušajo v naslednjih nekaj mesecih in letih iztržiti čim več, rešitev vse večjih družbenih, gospodarskih in etničnih težav pa preprosto prenesejo na naslednjo generacijo – dokler se sistem preprosto ne sesuje. Tako je Rimska republika postala žrtev državljanske vojne, vzpona vojske, kratkotrajnega zmagoslavja Cezarjeve demagogije in nazadnje vzpona konservativne restavracije prvega cesarja Avgusta. Včasih se mi zdi, da se bo nekaj podobnega v naslednjih približno 20 letih zgodilo tudi v Evropi. Seveda bi bilo dobro, če bi se lahko učili iz zgodovine, zato sem v svoji knjigi Renovatio Europae predstavil nekaj alternativnih rešitev. Vendar se bojim, da bo takšna mirnejša tranzicija dosežena le v vzhodnoevropskih državah, medtem ko se bo moral Zahod potrebe po identiteti in zgodovinskem patriotizmu naučiti v dolgem obdobju nemirov in nasilja.
Dobra novica sredi tega nazadovanja je bila otvoritev kolegija Intermarium 28. maja, na kateri ste bili prisotni skupaj z drugimi osebnostmi in organizacijami, kot sta poljski Ordo Iuris in madžarski Center za temeljne pravice. Kakšen je namen Intermarija?
Kolegij Intermarium naj bi bil polnopravna nova univerza, ki bo premagala sedanjo levo-liberalno prevlado in se vrnila k prvotni ideji “universitas”, kraju, kjer se lahko ljudje iz vseh družbenih slojev zberejo v iskanju lepote, resnice in dobrega ter kjer zahodna civilizacija velja za pozitivno dediščino in ne za sovražnika, ki ga je treba premagati. Ker se bo študij začel šele oktobra 2021, je seveda težko natančno napovedati, kako se bo ta nova univerza razvijala, vendar sem prepričan, da potrebujemo prav takšen pristop, če želimo rešiti naš izobraževalni sistem: Vzpostavite nove institucije, da bi premagali dekadenco prejšnjih, kot so to pred mnogimi stoletji vedno znova počeli srednjeveški meniški redovi.
Ta članek je bil prvič objavljen na portalu EL CORREO DE ESPAÑA, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.
