8.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 12 aprila, 2021

Zgodovinski spomin: Otto Rahn in iskanje svetega grala

Piše: Miran Černec

Otto Rahn in iskanje svetega grala

13.3. 1939, nekaj mesecev pred začetkom 2. svetovne vojne, je v avstrijskih Alpah v bližini Kufsteina na Tirolskem v snežnem plazu izginil Otto Rahn, nemški pisatelj, ezoterik, član SS in dolgoletni raziskovalec starodavne krščanske legende o sv. gralu. Sumljive okoliščine Rahnovega izginotja kakor tudi njegove nenavadne teorije in povezave s Heinrichom Himmlerjem so iz njega v naslednjih desetletjih naredile še eno figuro iz časa Tretjega rajha, okoli katere so se spletle številne urbane legende – nekateri pa celo menijo, da je od vseh iskalcev mističnega grala v zgodovini prišel najdlje. Otto Rahn se je rodil 18. 2. 1904 v Michelstadtu v takratnem Nemškem cesarstvu. V času, ko je povsod po Evropi med izobraženci vladalo  navdušenje za vse vrste ezoteričnih, staroverskih in okultnih tem, se je že med študijem prava začel zanimati za skrivnostne katare – krščansko versko ločino, ki je v 12. in 13. stoletju delovala na območju jugozahodne Francije in bila nato iztrebljena v več krvavih križarskih pohodih. Leta 1928 je prvič obiskal Francijo ter se tam znašel v krogih premožnih somišljenikov in spiritistov, ob katerih so začele dobivati obrise njegove kasnejše teorije. Osrednja točka slednjih je postal že stoletja opuščeni grad Montsegur, ki leži na izpostavljeni vzpetini ob vznožju francoskih Pirenejev in je bil eno od zadnjih zatočišč katarov, preden so ga marca 1244 osvojile križarske čete in 200 tamkaj zajetih »heretikov« sežgale na grmadi. Po sledeh, ki jih je zbral Rahn, je začel sklepati, naj bi bil nekje v gorskih votlinah okoli Montsegura zakopan neprecenljiv zaklad katarov, ki ga je omenjalo staro francosko izročilo – in da bi lahko pri njem dejansko šlo za sam sv. gral. Legenda o gralu je bila sicer prvič zapisana v Franciji okoli leta 1190, le nekaj let potem, ko so morali evropski križarji muslimanskemu sultanu Saladinu prepustiti Jeruzalem, pri čemer so neznano kam izginile nekatere najpomembnejše relikvije krščanstva; z mističnimi podtoni prepleteno zgodbo je prvi zapisal trubadur Chrétien de Troyes, v epu Parzival pa jo je kmalu nato nadgradil še nemški minnesänger Wolfram von Eschenbach. Obe deli, katerih nastanek se je časovno ujemal s pojavom katarov v jugozahodni Franciji, sta bili Rahnu za izhodišče. Ob tem se je zgledoval po arheologu Heinrichu Schliemannu, ki je na podlagi preučevanj Homerjeve Iliade odkril in izkopal ostanke antične Troje; po enakem vzorcu je tudi Rahn sklepal, da srednjeveški pesnitvi nista bili plod domišljije, temveč da sta govorili o resničnih dogodkih, ljudeh in krajih – ter da je bil potemtakem tudi sam gral resničen predmet, za zgodovino izgubljen v burnih časih križarskih vojn. Kaj naj bi dejansko bil sam sv. gral, v izvornih legendah ni bilo jasno opredeljeno; in čeprav so ga kasneje začeli istovetiti s kelihom, iz katerega je Kristus pil med zadnjo večerjo, je Rahn ostajal odprt za možnost, da bi lahko šlo tudi za marsikaj drugega – v vsakem primeru pa za predmet nepredstavljive moči, katerega varuhi naj bi bili francoski katari. Med letoma 1930 in 1932 je nato skupaj z drugimi zanesenjaki v votlinah okoli Montsegura izvajal obsežne raziskave, tam naletel na stare katarske grafite in bil že prepričan, da je na pragu odkritja, ki bi spremenilo svet … Toda njegova dejavnost je prišla na uho francoskim oblastem in konec leta 1932 so ga izgnali iz Francije kot »nemškega vohuna«. Po vrnitvi v Nemčijo, kjer je ravno zavladal nacistični režim, je Rahn jeseni 1933 izdal knjigo »Kreuzzug gegen den Gral – Križarski pohod proti gralu«, v kateri je prvič predstavil svoje teorije o povezavi med katari in staro krščansko legendo. Knjiga v nemški javnosti ni doživela pretiranega zanimanja in prodali so jo le v nekaj 1000 izvodih; toda našla je vsaj enega velikega oboževalca – to je bil vodja SS in eden od najvplivnejših mož Tretjega rajha Heinrich Himmler. Ob dejstvu, da so tudi nekateri drugi vodilni nacisti, denimo dr. Alfred Rosenberg, vedno kazali nenavadno zanimanje za usodo katarov, je Otto Rahn za svoje teorije naenkrat dobil nepričakovane zaveznike, s tem pa denar za nadaljnje raziskave. Njegov vzpon v nacističnih vrstah je bil silovit: do leta 1936 je bil že član Himmlerjevega osebnega štaba in dosegel čin Obersturmführerja, njegova  knjiga pa je postala obvezno branje za višje kadre SS. Tudi njegovo drugo delo »Luzifers Hofgesinde – Luciferov dvor«, ki ga je financiral SS, je pri Himmlerju le še utrdilo njegov status. Vendar pa je Rahn v letih, ko je Nemčija drsela v novo vojno s Francijo, ki jo je dojemal za svojo drugo domovino, začutil, da mora zapustiti nacistične vrste – in dejansko je 28. 2. 1939 podal izstopno izjavo iz SS. Menda se je nameraval poročiti in z raziskavami nadaljevati kot zasebnik; a poln načrtov za prihodnost je nato marca 1939 izginil med dopustom v avstrijskih Alpah. Domnevno so njegovo zmrznjeno truplo odkrili maja istega leta in SS je dal za njim objaviti osmrtnico, ki se ga je spominjala kot »spodobnega člana SS in avtorja izjemnih zgodovinsko-znanstvenih del« – a govorice, da je bila njegova smrt zrežirana, nikoli niso potihnile … Resnična usoda moža, ki je s svojimi knjigami tako pritegnil sam vrh nacističnega režima in tam užival skoraj neomejeno podporo, ostaja uganka.

Moderna znanost Rahnovo delo vsekakor zavrača; a če je imel vsaj glede sv. grala vendarle prav, potem bi se lahko najbolj iskana relikvija krščanstva morda še danes skrivala nekje v neraziskanih votlinah pod vrhovi francoskih Pirenejev.

Dr. Jože Pučnik

9.3. 1932 se je v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici rodil Jože Pučnik, disident in politični zapornik v času SFRJ ter eden ključnih akterjev slovenske osamosvojitve. Kot sin štajerske kmečko-delavske družine je odrastel v skromnih povojnih razmerah in že v študentskih letih postal kritik Kardeljevega socializma, leta 1958 pa se je po diplomi včlanil v partijo, da bi poskušal spremeniti sistem od znotraj. Kmalu nato je bil prvič aretiran in obsojen na 9 let zapora. Leta 1963 so ga sicer izpustili, a nadaljeval je s še odločnejšo kritiko režima; sledila je še druga aretacija in zapor do leta 1966, po čemer se je izselil v Nemčijo, si ustvaril družino, znova diplomiral in doktoriral. Ob demokratičnih spremembah konec 80. let 20. stoletja se je vrnil v domovino in prevzel vodenje koalicije DEMOS, ki je na volitvah leta 1990 dosegla zgodovinsko zmago in popeljala Slovenijo na pot osamosvojitve; Pučnik je bil v tem času morda tudi edini slovenski politik, ki je javno opozarjal na že takrat žgoče probleme »multikulturnosti« v Zahodni Evropi in si prizadeval, da bi ostali Sloveniji prihranjeni. Umrl je leta 2003. Danes ga mnogi rojaki prepoznavajo kot neuklonljivega borca za demokracijo, dostojanstvo človeka in svobodo slovenskega naroda.

Škof dr. Gregorij Rožman

9.3. 1883 se je v Dolinčičah pri Pliberku na Koroškem rodil Gregorij Rožman, slovenski duhovnik, teolog in ljubljanski škof. Rožman je bil po letu 1945 v času SFRJ ena od najbolj blatenih vodilnih osebnosti predvojne Slovenije, toda sodobni zgodovinarji ga odkrivajo v bistveno drugačni luči. Predvsem Rožmanova neomajna pripadnost slovenstvu, ki jo je v svoji ožji domovini izpričal še kot mlad duhovnik v času koroškega plebiscita in zaradi katere se je moral leta 1920 iz Avstrije umakniti v Kraljevino SHS, je ostala rdeča nit njegovega delovanja vse življenje; kot profesor na ljubljanski univerzi, kot eden od voditeljev športnega društva Orel in kasneje kot škof si je prizadeval, da bi se Slovenci tudi znotraj Kraljevine Jugoslavije ohranili kot zdrav in zaveden krščanski narod. Prav iz te želje in iz splošne drže takratne Cerkve je utemeljeval svoja protikomunistična stališča, ki se jim še posebej ni odpovedal v času revolucije; tako se je marca 1942, ko je pod streli OF že padlo na desetine slovenskih mož in žena,  javno opredelil proti partizanstvu in kljub grožnjam s smrtjo pri tem vztrajal vse do konca vojne. Znano je, da je Rožman dojemal komunizem kot večje in trajnejše zlo od fašizma in nacizma, za katera je bil prepričan, da ne bosta trajala dolgo – toda vseeno se je med okupacijo zavzemal za vse preganjane Slovence ne glede na njihovo ideološko pripadnost. Po prevratu maja 1945 se je kot duhovni voditelj deset tisočev slovenskih izgnancev  tudi sam umaknil v emigracijo,  kjer je umrl 16. 11. 1959 v Clevelandu, ZDA; komunistični režim v Jugoslaviji, ki se je v tem času zdel nepremagljiv, se je zrušil dobrih 30 let pozneje.

Bombardiranje Ljubljane

9.3. 1945 so anglo-ameriška letala bombardirala Ljubljano. V nekaj minutah je na mesto padlo med 50 do 100 težkih bomb, ki so prizadele stanovanjske četrti na Mirju in Viču: ubitih je bilo 46 slovenskih civilistov, še enkrat toliko je bilo huje ranjenih. Po vojni je šlo bombardiranje Ljubljane hitro v pozabo – verjetno zato, ker ga niso izvedli Italijani ali Nemci, temveč takratni zavezniki OF.

Zadnje novice

Sorodne vsebine