7.5 C
Ljubljana
sreda, 1 februarja, 2023

V Sloveniji »imamo premalo endokrinologov«

Piše: Lea Kalc Furlanič

Prof. dr. Marija Pfeifer je specialistka interne medicine, endokrinologinja. Njeno delo jo izredno navdušuje, zato je tudi po upokojitvi še zelo aktivna, saj dela v zasebnih ambulantah, piše, predava, sodeluje v evropskem endokrinološkem združenju, v domačih strokovnih skupinah …

Študirala, magistrirala in doktorirala je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je kasneje poučevala. Dodatno se je s področja endokrinologije izobraževala v Hamburgu v Nemčiji, ZDA in Veliki Britaniji. Zaposlena je bila v UKC Ljubljana (osem let je bila vodja endokrinološkega oddelka, dve leti strokovna direktorica UKCL) in na ljubljanski medicinski fakulteti.

Kaj vam vaše strokovno delo pomeni, da še nadaljujete z njim?

Po upokojitvi še delam zato, ker me zelo veseli endokrinologija, predvsem pa me veseli delo s pacienti. Da so pacienti zadovoljni in da rešimo njihove težave, je zame res največje zadovoljstvo.

S kakšnimi težavami se v Sloveniji spopadamo na področju zdravljenja endokrinih bolnikov?

Imamo premalo endokrinologov. Tistih, ki se ukvarjajo s »čisto« endikronologijo, še posebej. Zaradi tega nastajajo dolge čakalne dobe, prevečkrat se zamuja z diagnostiko in zdravljenjem resno bolnih. Sicer poteka triaža, a zaradi slabih ali zavajajočih podatkov na napotnicah bolniki niso obravnavani prednostno. Na žalost veliko zdravnikov ne zna dovolj endokrinologije, da bi pravilno in pravočasno usmerili bolnike. Sama delam v dveh samoplačniških ambulantah, ker so me tja povabili, in imam resnično veliko dela.

S čim se pravzaprav ukvarja endokrinologija?

Endokrinologija se ukvarja s hormonskimi motnjami. Hormone izločajo endokrine žleze–žleze z notranjim izločanjem. Lahko pa hormone izločajo tudi druga tkiva, npr. maščobno tkivo, mišice … Endokrinologija je izjemno zanimiva in kompleksna veda, tudi izjemno zahtevna. Na srečo je veliko endokrinih bolezni ozdravljivih. Ker so redke, jih zdravniki drugih specialnosti premalo poznajo. Koristilo bi, če bi se v študijskem programu na medicinski fakulteti in predvsem v programih specializacij več sklopov namenilo endokrinologiji.

Ali sodobni način življenja, prehrana itd. vplivajo na pojav endokrinih bolezni?

To je drugi vidik endokrinologije – ko druge bolezni ali škodljivi vplivi na zdravje sprožijo sekundarne spremembe tudi v hormonskem stanju, tako debelost kot sladkorna bolezen pri moških lahko zavreta izločanje testosterona, stradanje pri anoreksiji nervozi zavre anabolne in spolne hormone, kronični stres trajno poveča izločanje kortizola … Laiki ali »kvazi« strokovnjaki za kronično utrujenost krivijo izgorelost nadledvičnih žlez, v resnici pa pri kronični utrujenosti – »izgorelosti« – deluje celotna os hipotalamus–hipofiza–nadledvičnica na višjem nivoju. Ljudje prihajajo v našo ambulanto zaradi številnih težav, ki jih pripisujejo hormonskim motnjam, v bistvu pa gre za posledice nezdravega življenjskega sloga, stresa, depresije, anksioznosti, premalo spanja, ki včasih sprožijo tudi motnje v izločanju hormonov.

S katerimi težavami pridejo pacienti do vas?

Veliko pacientov pride s tipičnimi redkimi endokrinološkimi boleznimi. V zadnjem mesecu sem denimo obravnavala bolnike, ki imajo že leta težave, recimo gospoda z velikim tumorjem hipofize, ki ga je nek »mazač« zdravil s testosteronom. Drugi primer je gospod, ki mu hipofiza zaradi tumorja skoraj več ne deluje. Precej bolnikov pride zaradi motenj v presnovi kalcija, kalija, natrija, zaradi osteoporoze, neplodnosti, tudi debelosti …

Katere od endokrinoloških težav so za vas največji strokovni izziv?

Težko opredelim. Včasih je težko postaviti pravo diagnozo, ko težave niso specifične in testi niso enoznačni. Takrat je potrebna potrpežljivost in poglobljeno proučevanje. Veseli me klinično delo z bolniki, ki imajo endokrinološke bolezni, malo težje je s tistimi, ki bi želeli za svoje težave okriviti hormone, pa jim moram pokazati, da so vzroki drugje. Veseli me tudi pedagoško delo – širjenje znanja v strokovnih krogih in med laično publiko. Moje ožje področje so bolezni hipofize, raziskovalno pa rastni hormon. Precej raziskav pa smo v naši raziskovalni skupini naredili tudi o sindromu policističnih jajčnikov, hipogonadizmu zaradi debelosti in sladkorne bolezni in drugih.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine