Piše: Miran Černec, L. B. / Historiavitaemagistra.si
Dan pred brezpogojno vdajo nemških oboroženih sil v severozahodni Nemčiji, 1. 5. 1945, so britanski letalci iz Royal Air Force napadli in uničili 3 nemške ladje, zasidrane v Lübeškem zalivu: »Cap Arcono«, »Thielbek« in »Deutschland«. Pod eksplozijami britanskih bomb se je nato odvila ena od večjih, a še danes slabo raziskanih tragedij 2. svetovne vojne.
V podpalubju ladij se je namreč stiskalo vsaj 8.000 internirancev koncentracijskih taborišč iz okoli 30 držav, ki so jih Nemci tja vkrcali iz še nepojasnjenega razloga. V napadu jih je živih zgorelo ali utonilo več kot 7.000. Do vkrcanja nesrečnikov na ladje je sicer prišlo v apokaliptičnem dogajanju v Nemčiji spomladi 1945. Tretji rajh je bil v razsulu, Rdeča armada je nezadržno prodirala z vzhoda, nekateri od preživelih nacističnih voditeljev pa so zase in Nemčijo mrzlično iskali zadnje rešilne bilke.
Eden od njih je bil tudi najzloglasnejši mož rajha, vodja SS Heinrich Himmler, ki je že vsaj od začetka sovjetske ofenzive januarja 1945 skušal skrivaj navezati stike z Američani in Angleži ter jih prepričati v separatni mir na zahodni fronti. V dokaz svojih resnih namenov pa je bil pripravljen storiti nekaj prav presenetljivih potez. Ker je bila direktna komunikacija z Angleži in Američani nemogoča, je Himmler poskusil vzpostaviti stik z Zahodnjaki prek nevtralne Švedske.
Več si lahko preberete TUKAJ.
