13.4 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

So borilne veščine res samo šport ali imajo tudi duhovno ozadje?

Piše: Blagovest.si

Ljudje se čutimo vse bolj ogrožene. Pogosto si ustvarjamo »namišljene« napadalce. In zato se odločamo, da se je potrebno »učiti« obrambe. Čas, ki ga živimo, ponuja različne načine obrambe in samoobrambe. Za nekaterimi načini se skrivajo resnične »nevarnosti«.

Poznamo Jezusov nauk tudi glede tega. Če mu ne zaupamo, iščemo lahko take načine »obrambe«, ki jih On nikoli ne priporoča, ne podpira, ne blagoslavlja. In naše življenje poteka iz blagoslova v pogubo. Naslednja pričevanja naj pripomorejo k pravemu spoznanju o izvoru in učinkih borilnih veščin. Pomagajmo drug drugemu k jasnejšemu spoznanju in odnosu do teh veščin.

Zlo se je skrivalo v aikidu

Danes sem star osemindvajset let. Kot učenec tretjega razreda srednje šole sem pred enajstimi leti začel trenirati borilne veščine. Začel sem s karatejem. Najprej pa me je navdušil aikido. Začel sem ga trenirati. Pokazal se je kot »ljubezen mojega življenja«. Hitro sem napredoval. Po dveh letih intenzivnega treninga, sem postal učitelj aikida. To se poredko zgodi, da lahko nekdo tako hitro pride do učitelja, saj je ta disciplina ena od najtežjih. Kmalu so me vključili v t. im. »uchideshi«, ali med najboljše učence mojstra aikida. Treniral sem do šest dni na teden po tri do štiri ure na dan. Ob 5.30 sem imel prvi trening skupaj z mojstrom, ob 18h do 20h sem treniral s svojimi učenci, in do poznih ur sem treniral skupaj z najbolj napredno skupino v moji sekciji.

Za študij sem izbral arheologijo. Izbral pa sem jo zato, ker je študij vseboval malo obveznih ur in se zato neobveznih ni bilo potrebno udeleževati. V sebi pa sem že imel načrt svojega življenja, ki sem ga želel uresničiti v naslednjih letih. »Šolanje« sem razdelil po triadah. Odločil sem se, da bom prva tri leta študiral aikido, nato tri leta nekaj drugega, …

Udeleževal sem se seminarjev, ki so jih vodili japonski mojstri v kar nekaj evropskih državah. Zame so bili ti japonski mojstri največja avtoriteta na področju borilnih veščin. Nekega dne pa je na našo sekcijo prispelo pismo, ki ga je napisal en človek, ki je že pred dvajsetimi leti uvajal to disciplino v Poljsko državo. Avtor tega pisma je zapustil borilne veščine, oz. se je aikidu odrekel, ker je doživel globoko duhovno krizo. Spoznal je, da so borilne veščine v popolnem nasprotju s Kristusovim naukom in Njegovim delovanjem. To pismo je bilo zelo osebno pričevanje in name je napravilo velik vtis. Spraševal sem se, zakaj se je avtor tega pisma odločil, da nam napiše v njem svoje pričevanje. Tedaj se je meni zdelo, da Jezus Kristus, oz. moja vera Vanj, nima nikakršne povezave z vzhodnjaškimi borilnimi veščinami in da jih lahko prakticiram, ne da bi imelo to zame kakršnekoli posledice. Moj kolega, ki je bil že v drugem stadiju uvajanja v aikido, je celo sodeloval na karizmatičnih srečanjih Prenove v Duhu. Toda, tedaj nisem mogel razumeti, zakaj je tako nenadoma prenehal prihajati na treninge. Nekega dne sem ga slučajno srečal na cesti in sem ga vprašal, zakaj je prenehal prihajati na treninge. Odgovoril mi je, da v meditaciji pred treningi in po njih, časti pokojnega mojstra Ueshibe, ki ga je imel na sliki. On je osnoval aikido. In v cerkvi dela to isto pred tabernakljem. Gre za podobno dejanje, toda za povsem drugo osebo, ki jo časti. In na koncu se je moral odločiti, kaj bo izbral. Izbral je Jezusa. Jaz nisem posvečal posebne pozornosti tej njegovi razlagi.

Vendar mi vse skupaj ni dalo miru. V meni so se začeli pojavljati dvomi, če je vse to, kar nam ponujajo borilne veščine, zares pravo in brez slabih posledic. Na sebi sem začel opažati določene patološke spremembe, ki sem jih doživljal na treningih, oz. kot posledico teh treningov. Spoznaval sem, da postajam hiperaktiven, kar prej nisem bil, pa agresiven, preziral sem druge,…. Še posebej so me notranje »izzvali« ljudje, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami. In vse to se mi je dogajalo, čeprav je ta borilna veščina veljala za »mehko« različico borilnih veščin in je zato torej bolj blago delovala… Nekoč sem slučajno bral Sveto Pismo in sem v njem naletel na stavek, ki govori o tem, da ne smemo častiti tujih bogov. Ta verz je zelo močno zarezal v mojo pamet. Vseeno pa sem se teh treningov in meditacij tako srčno udejstvoval, da nisem mogel kar tako prenehati. Saj bi s tem moral »pozabiti« na kar velik del mojega življenja, ki je bil povezan z učenjem in prakticiranjem aikida. Toda dvomi o pravilnosti mojega delovanja so bili vse močnejši in mi niso dajali miru. Najbolj me je vznemirjala cela »liturgija«, ki je povezana z treningi: prikloni, meditacije, oboževanje »mojstrov«, »oboževanje« hladnega orožja (mečev), kajti treniral sem tudi sabljanje – iaido.

Več si lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine