Sedmi julij 1991 je sicer dan, ko je bila na Brionih podpisana t. i. brionska deklaracija, ki je v zelo napetem ozračju končala oborožene spopade v Sloveniji. Čeprav je bila za Slovenijo to precej neprijeten korak, pa je s tem dejanjem Slovenija prvič v zgodovini nastopila kot samostojni zunanjepolitični faktor, čeprav še ni bila priznana kot samostojna država.
Sporazum med Slovenijo in SFRJ s skupnim nazivom Brionska deklaracija je bil projekt, ki ga je dejansko pripravila Evropska skupnost, ki jo je tedaj zastopala trojka zunanjih ministrov. Trojko so po ključu predsedovanja sestavljali minister predsedujoče države, njegov predhodnik in njegov naslednik. V času agresije JLA je trojka, ki so jo sestavljali Jackques Poos (Luksemburg), Gianni de Michelis (Italija) ter Hans van den Broek (Nizozemska), v nočnem času dvakrat obiskala razpadajočo SFRJ, najprej z obiskom v Beogradu in nato še v Zagrebu. Prvič je bilo to v noči na 29. junij, drugič pa v noči na 1. julij 1991. Trojka je postavila tako zvezni kot slovenski delegaciji, ki sta jo zastopala predsednik predsedstva Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel, naslednja vprašanja: ali so pripravljeni umakniti vojsko v vojašnice in razglasiti premirje, pa tudi sprejeti zamrznitev izvrševanja samostojnosti za obdobje treh mesecev. Prav slednje pa je sprožalo največ pomislekov, saj je po nekaterih interpretacijah to pomenilo vrnitev v času pred osamosvojitvijo. Pritrditev temu so zato mnogi razumeli kot izdajo. Na koncu je obveljala za Slovenijo bolj ugodna interpretacija.
Na Brione je tako v nedeljo, 7. julija 1991, prispela slovenska delegacija v sestavi Milan Kučan, Lojze Peterle, France Bučar in Dimitrij Rupel, z »beograjske« strani se ji je pridružil tudi slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Janez Drnovšek. Evropska trojka je v brionski hotel Neptun pripotovala v nekoliko spremenjeni sestavi, saj je De Michelisa zaradi spremembe predsedujoče države v Evropski skupnosti zamenjal portugalski zunanji minister Joao de Deus Pinheiro. Federacijo so zastopali premier Ante Marković, zunanji minister Budimir Lončar, notranji minister Petar Gračanin, namestnik obrambnega ministra Stane Brovet ter večina članov predsedstva vključno z Borisavom Jović. Prispel je tudi hrvaški predsednik Franjo Tudjman, čeprav se je za Hrvaško vojna šele dobro začela, Hrvaška pa je efektivno oblast prevzela šele 8. oktobra 1991, po izteku moratorija, ko je sabor pretrgal vezi s SFRJ.
Podrobnosti o vsebini deklaracije si lahko preberete TUKAJ. Deklaracija je bila sicer okvirno besedilo, ki je služilo tudi kot izhodišče za nadaljnja pogajanja med Slovenijo in federacijo, ki bi se morala začeti do prvega avgusta 1991. Vmes je sicer že kmalu po brionskih pogajanjih prišlo do še ene pomembne odločitve predsedstva SFRJ – odločilo je, da se JLA umakne iz Slovenije ter izpusti slovenske vojake domov. To je bil sicer sad dogovora med Drnovškom in Jovićem.
Zanimivo je, kako se vpleteni spominjajo tistega dne, ko so na Brionih potekala pogajanja. Zveze med Ljubljano in Brioni so bile skorajda pretrgane, novinarji so le tu in tam ujeli kakšen drobec informacije, pogajanja pa so trajala kar šestnajst ur – začela so se zjutraj in končala pozno zvečer. Vmes je bilo zelo napeto, saj je general Veljko Kadijević že pripravljal nov val vojaških napadov na Slovenijo. K sreči je prišlo do zelo hitre reakcije slovenske vlade, ki je preprečila nov napad z izpustitvijo vojnih ujetnikov. Janez Drnovšek se je spominjal, da je Hans van den Broek odlično vodil pogajanja, nekateri drugi udeleženci pa, da je bil skoraj sovražno nastrojen proti Sloveniji. Manevrskega prostora pri pogajanjih je bilo zelo malo, šlo je po načelu »vzemi ali pusti«. Drnovšku in Ruplu se situacija ni zdela tako tragična, medtem ko so bili Kučan, Bučar in Peterle precej poklapani v teku pogajanj, saj je bila usoda Slovenije (tudi) na njihovih ramenih.
Po napornih pogajanjih, kjer je šlo za interpretacijo vsake besede v sporazumu, je bil sporazum vendarle podpisan. Ni urejal samo vojaških vprašanj, ampak tudi vprašanja carin ter varovanja meja, ki je v neposredni pristojnosti policije. Tri dni kasneje je brionski sporazum podprla tudi slovenska skupščina. Nekateri ministri osamosvojitvene vlade se spominjajo, da je bilo pametno počakati z nadaljnjimi osamosvojitvenimi koraki za tri mesece. Tudi zato, ker Slovenija ob osamosvojitvi še ni imela pripravljene svoje lastne valute. Imela je sicer pripravljene bone brez imena valute ter s podpisom finančnega ministra Marka Kranjca (ki ga je že pred osamosvojitvijo nasledil Dušan Šešok in sprožil pravi vihar med poslanci, ko je tri tedne pred dnevom D pojasnil, da je Slovenija zelo slabo pripravljena na eksodus iz Jugoslavije).
Moratorij, ki ga je določal sporazum, se je sicer 8. oktobra iztekel, umikanje JLA se je nekoliko zavleklo in bilo dokončno realizirano dobra dva tedna kasneje. Vnel pa se je boj za mednarodno priznanje. Po ugotovitvi mednarodne arbitražne komisije, da Jugoslavije ni več, je Evropska skupnost priznala 15. januarja 1992 uradno priznala Slovenijo. Sveti sedež je to storil že dan prej, Nemčija pa neformalno že decembra. Brionska deklaracija je kljub svojemu neugodnemu značaju, ker je skoraj izničevala dosežke slovenske osamosvojitve, Sloveniji torej vendarle koristila.
