Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,25-37): Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«
Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.
Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹
Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
Prilika o usmiljenem Samarijanu nam je tako zelo znana, tako pogosto citirana, torej zelo blizu. A hkrati tako zelo daleč, če jo slabo razumemo. Pravzaprav je kar težko dojeti, koliko nepotrebnih zidov Jezus podre v eni sami zgodbi. In koliko pomenov lahko obrne. To bomo videli v nadaljevanju.
A najprej poglejmo, kako je judovska družba v času Jezusovega javnega delovanja sploh delovala. Veljala je močna razslojitev med t. i. »haberim« (versko elito), ki je bila kasta zase. To so bili pripadniki visoke družbe, pismouki in verski učitelji. Zanje je starozavezna zapoved »ljubi svojega bližnjega« veljala le v mejah njihove skupnosti. Vsi ostali – pogani, tujci in pripadniki nižjih slojev, tj. »am ha arec«, torej »ljudje zemlje« – so bili vredni najmanj prezira. Zapoved iz 18. vrstice Tretje Mojzesove knjige (poglavja 19) so si torej razlagali zelo ozko. Zanje je bil »šakhan« (bližnji prebivajoči) samo tisti, ki pripada istemu družbenemu razredu, čeprav izvorni pomen zapovedi, dane v Mojzesovi postavi, ni bil takšen. In Jezus je velikokrat pismouke in farizeje opominjal prav glede njihovega popačenja izvirnih Božjih zapovedi. Grški izvirnik evangelija pa za »bližnjega« navaja spolno nevtralno besedo πλησίον (plesion), ki izvirno pomeni tistega, ki je blizu. In tu gre dejansko tudi za igro besed: ali nekoga, ki je v moji bližini in je v stiski, smatram za svojega brata/sestro po Božjem stvarjenju? Ali pa v to kategorijo uvrščam samo tiste, ki so enake narodnosti, enake rase, enake vere, enake krajevne, politične, razredne pripadnosti, itd. itd.?
Več si lahko preberete TUKAJ.
