Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,1-6): V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.«
Če smo na prvo adventno nedeljo še nekako morali sprejeti grenko resnico o tem, da se bomo na svetu imeli stisko, še zlasti tik pred ponovnim Kristusovim prihodom, ki se bo zgodil v slavi, se sedaj soočamo z nekoliko drugačnim poudarkom adventnega časa. Evangelist Luka – v liturgičnem letu C znotraj cikla Božje besede v bogoslužju se bomo predvsem ukvarjali z njegovim evangelijem – nam pokaže na Odrešenika na zelo konkreten način. Opiše celo, kdo vse je takrat vladal v Sveti deželi in v katerem času je bilo to – kajti Jezus ni bajka, ni mit, ampak resnična zgodovinska osebnost. Vendar nam evangelist Luka v tem poglavju opiše predvsem pojav sv. Janeza Krstnika, zadnjega preroka Stare zaveze, ki oznanja skorajšnji prihod Mesije. Kasneje, v času božične devetdnevnice, se bomo nekoliko več posvetili dogodkom tik pred Jezusovim rojstvom, kjer je prav tako še nerojeni Janez zaznal navzočnost Kralja – to je bilo ob Marijinem obisku Elizabete. Janez pa je bil tisti, ki je šel v rani mladosti v puščavo in se vrnil v civilizacijo zaznamovan z maziljenjem Svetega Duha. Njegov klic k spreobrnjenju je bil izjemen, lahko rečemo, da na trenutke že kar trd, če vemo, da je ob neki priložnosti nekoga tako rekoč ozmerjal z »gadjo zalego«.
Več si lahko preberete TUKAJ.
