Arhitekt in strokovnjak za arheološko konservatorstvo svetovnega slovesa, Milan Zdravko Kovač, ki si prizadeva tudi za ohranjanje arheološke kulturne dediščine v Sloveniji, je svojo življenjsko pot opisal v knjigi Utrinki arhitektove življenjske poti. To je njegova zgodba.
Arhitekt Milan Zdravko Kovač je bil rojen poleti, 15. junija 1940, v Celju v družini učitelja Zdravka Kovača(1888-1974), sicer doma iz Kazaz, danes na avstrijskem Koroškem, ki je imel iz prvega zakona (prva žena mu je umrla) hčer Vojo (1922-2018) in sina Bo risa (1924-1943). Mama Antonija (1909 1989), rojena Kac, po domače Tončka, je prišla k družini Kovač kot gospodinja in – ostala. Zdravkova otroka sta jo namreč vzljubila, še lepše pa je družina živela, ko se je rodil mali Milan. Toda druga svetovna voj na je grobo prekinila družinsko življenje Kovače vih. Oče in brat Boris sta odšla v Primorsko legijo, mama pa se je z malim Milanom začasno vrnila v rojstni kraj v Tomaško vas pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu, nato pa se pridružila očetu – beguncu v Ribnici na Dolenjskem. Kasneje je bil brat interniran v Gonarsu, novembra 1942 pa so karabinjerji zaprli družino Kovač z malim Mila nom vred. Vojna je bila težka, sestra Voja se je leta 1943 pridružila partizanom, istega leta so partizani v MOZLJU ustrelili Milanovega brata Borisa, ki je bil tedaj v Celjski sokolski legiji. Milan je na 2. svetovno voj no ohranil samo fragmentarne spomine: goreča cerkev v Ribnici, pokopi vojakov, življenje v kleti, zvoki letal in nesreča, ko mu je kolo zapeljalo čez gleženj.
Milan Kovač z mamo
Razgibano otroštvo
Družina se je po vojni vrnila v Celje. Leta 1945 je Milan Kovač dobil sestro Bojano, leta 1948 pa še Bredo. Ne spo minja se, kdaj natančno se je naučil brati, saj ga je oče jemal s seboj v šolo in se je umetnosti črk naučil mimo grede. Knjige in domišljijski svet, ki si ga je ustvaril z njihovo pomočjo, so mu bile v veliko zabavo. Spominja se tudi svetovne popotnice Alme Karlin, ki so jo otroci včasih srečali v Celju. Kot pravi, na šolska leta nima veliko spominov; otroci so ga v začetku zafrkavali zaradi ribni škega dialekta, ki se ga še ni znebil. Bolj se spominja vedno zanimive igre s prijatelji, s katerimi so iz odpadne ga lesa gradili podzemne bunkerje. Hodil je tudi v glas beno šolo, kjer se je najprej učil violine, nato pa kontra basa: kasneje je z igranjem tudi kaj zaslužil. V svoji knjigi Utrinki arhitektove življenjske poti, ki je izšla letos pri Celjski Mohorjevi, je Kovač večkrat napisal, da je njegova mati podpirala tri ali štiri vogale v hiši, saj očetovi prošnji učiteljevanja v šoli za manj nadarjene otroke, ki jo je ustanovil pred vojno, nova oblast ni dovolila. Drugega dela pa ni smel opravljati.
Arhitektura in arheologija
Delo pri izkopavanjih rimske nekropole v Savinjski dolini v letih 1953 in 1954 je bilo za Milana Kovača prvi stik z arheologijo, ki mu je vzbudilo veliko zanimanje ter oblikovalo njegovo življenjsko in poklicno pot. Leta 1955 je obiskal domovino svojega očeta, avstrijsko Koroško, v letih 1957-58 pa je potoval po Evropi z avtostopom. Privlačila ga je predvsem Švedska, kjer je Milan Kovač tudi delal. Leta 1959/60 je začel študirati arhitek turo na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geode zijo Univerze v Ljubljani. Stanoval je pri sestri v Savskem naselju. Močno se mu je vtisnilo v spomin potovanje v Grčijo leta 1961 ter nato na Švedsko leta 1962/63. Iz ar hitekture je diplomiral leta 1964 skupaj s kolegom Miho Kurnikom na temo Urbanistična zasnova novega Abu Simbla in nubijska arhitektura pri profesorju Marjanu Mušiču. Podprta je bila s terenskim izkušnjami, ki sta si jih nabrala na potovanju po Nubiji v Egiptu in Sudanu. Sledilo je potovanje na Japonsko. Nato pa študij na Akademiji v Stockholmu in ICCROMU v Rimu, kjer je pridobil osnovo za zaščito spomenikov.Tudi sicer je bila življenjska pot Milana Zdravka Kovača obarvana s šte vilnimi potovanji, ki so prav tako našla svoje mesto v omenjeni knjigi. Ta je urejena tako, da arhitektovo ži vljenjsko pot opisuje v sklopih po petindvajset let: po že omenjeni Evropi in Švedski, po deželah Bližnjega in Daljnega vzhoda, Mehike, Avstralije in Ki tajske, kamor ga je klicalo delo, največkrat povezano z zaščito in prezentacijo kultutne dediščine.
Mladi Milan Kovač
Najsrečnejša leta
Arhitekt Milan Kovač se je ustalil na Švedskem, kjer začenja opis svojih drugih petindvajsetih let. Po poroki z Nemko Helgo Gertrud Doro Hillenberg je v Stoc kholmu ustanovil svoj arhitekturni biro: v podjetju Milan Kovač Arhitektkontor AB je od ustanovitve leta 1968 dolgo delal brez pomoči, nato pa je sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem Azijskem regionalnem in štitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje življenja njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še hčerka Tanja.
Človečnost in modrost
Leta 1972 je ustanovil podružnice svojega arhitekturnega biroja v Kuvajtu, v Katarju – Dohi, Združenih arabskih emiratih – Dubaju in Abu Dhabiju – ter Omanu in se po projektantskem delu v teh deželah leta 1979 vrnil v Egipt in se začel intenzivno ukvarjati z načrtovanjem rešitev za za varovanje arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bilo zava rovanje grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podze mne kulturne dediščine (1980-1983) je bil patentiran pri Eureki. Sistem zaščite je uporabil v Legnu in Črnomlju, nato pa v največjem podzemnem muzeju Han Yang Lingu na Kitajskem. Pri svojih šte vilnih projektih v že omenjenih državah je imel Kovač veliko sodelavcev, ki jim je v knjigi, posvečeni njegovi pokojni ženi, namenil posebno zahvalo. Za prija teljstvo in sodelovanje pa se je posebej zahvalil tudi arhitektu Petru Kerševanu, s katerim pri vseh projektih sodelujeta od leta 2009 naprej. Na področju arheo loškega konservatorstva je Milan Kovač dosegel svetovni sloves. Njegova knjiga Utrinki arhitektove življenjske poti pa poleg tega pritegne bralca tudi z utrinki iz vsakdanjega življenja, s številnimi do godivščinami, ki se jih spominja, ter s svojo globoko človečnostjo in modrostjo, pridobljeno ob stikih s kraji, časi in ljudmi, ki jih ni več. V njej je našla mesto tudi stara rana: smrt brata Borisa Kovača, ki so ga partizani obsodili na smrt 12. oktobra 1943. Ustreljen je bil med sto deset drugimi nedolžnimi mladeniči, njegovega groba pa Milan Kovač niti po velikem prizadevanju ni mogel najti.
Prizadevanja za dediščino
Zadnjih petindvajset let arhitektovega življenja, ki so opisana v knjigi, so zazna movali predvsem projekti varstva kul turne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa tudi arhitektova humanitarna dejavnost. Knjiga se končuje z bolečim prezgodnjim slovesom od žene Helge. Avtor pa tudi v četrtem 25-letnem obdobju aktivno nadaljuje svojo pot in ostaja dejaven tudi na po dročju humanitarnega dela, ki ga uspešno nadgrajuje s svojim strokovnim znanjem. Omeniti moramo Helgino šolo v Birta Deurali v Nepalu, ki je bila zgrajena s pomočjo humanitarnega fonda, ki ga je ustanovil Milanov sin Vimal. Pri statič nem projektiranju šole je pomagala Fa kulteta za gradbeništvo, oddelek za pro tipotresno konstrukcijo v Ljubljani, montažo konstrukcije izdelane v Sloveniji pa je brezplačno opravil Matjaž Duler iz Pameč pri Slovenjgradcu.
Predaja Helgine šole Ministrstvu za šolstvo Nepala, november 2019
Gluha ušesa
Projekte reševanja arheološke dediščine v Ljubljani, kolišče na Špici, srednjeveški muzej pod in ob Tržnici in muzej Emone pod Kongresnim trgom v sodelovanju s kolegom Petrom Kerševanom je podprla SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti. V zadnjih desetih letih objavljajo časopisi njune številne pobude in prizadevanja za ohranitev in predstavitev narodne kulturne dediščine v Ljubljani a žal ima občinsko vodstvo za njune predloge gluha ušesa. Med drugimi primeri so v knjigi opisana tudi njuna prizade vanja proti propadanju rimske nekropo le v Šempetru v Savinjski dolini v letih 2018-2019. Na svoje pozive sta februarja 2019 prejela odgovor le od Zavoda za varstvo kulturne dediščine Celje, češ da so s stanjem nekropole seznanjeni in da so opozorili ministrstvo za kulturo, da so potrebni nujni ukrepi. To pa je že leto prej sporočilo, da denarja za te ukrepe ni. »Odgovornost za propad v Sloveniji in regiji daleč najpomembnejše kulturne dediščine, ki so nam jo zapustili Rimlja ni, tava od institucije do institucije, ne da bi kdorkoli karkoli ukrenil,« se glasi grenki zapis Milana Zdravka Kovača.
