Star rimski pregovor pravi, da je zgodovina učiteljica življenja, čeprav je po drugi strani znano, da se mnogi iz zgodovine nočejo naučiti prav ničesar. Na primer tega, kako so se prostozidarji in komunisti v dvajsetem stoletju velikokrat infiltrirali v katoliško Cerkev in celo prevzemali visoke funkcije v njej.
Kot je znano, je denimo leta 1936 Moskva tedanjemu vodji francoskega oddelka Kominterne in sekretarju francoske komunistične partije Albertu Vassartu podelila tajna navodila za infiltracijo preverjenih mladih komunistov v francosko katoliško Cerkev. Ob tem je za sredstvo za infiltracijo izbral red dominikancev. Leta 1953 pa je papež Pij XII. ugotovil, da dominikanci evangelizirajo preveč v stilu komunizma in malo je manjkalo, da niso bili ukinjeni.
Obstajajo pa še nekoliko drugačni primeri. Ko je leta 1903 umrl papež Leon XIII., so se vrstila ugibanja, kdo bi ga lahko nasledil. Leon XIII je dvanajst let pred tem s prvo socialno okrožnico »Rerum novarum« omogočil začetek katoliškega družbenega nauka, bil je tudi avtor številnih molitev, ki so postale del katoliškega bogoslužja. Med prerokbami, ki so se tedaj širile, so se pojavljale celo takšne, ki so kot nosilca papeške krone prikazovale kar tedanjega prostozidarskega politika Ernesta Nathana.
Pravzaprav ta prerokba niti ni bila tako iz trte izvita. Namreč, za najresnejšega kandidata za papeža je veljal tedanji državni tajnik, kardinal Mariano Rampolla del Tindaro. Na prvem zaprtem zasedanju kardinalskega zbora oz. volivcev papeža (konklave) je dobil daleč največ glasov med kandidati, namreč 24, a vseeno premalo za izvolitev. V drugem krogu je dobil že 29 glasov. Eden od njegovih konkurentov, beneški patriarh kardinal Giuseppe Melchiore Sarto, jih je dobil deset, v prvem krogu pa pet. Sledila je nedelja, 2. avgust 1903, ko so se kardinali sestali tretjič. Takrat pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: za besedo je zaprosil kardinal Jan Maurycy Paweł Puzyna de Kosielsko, nadškof v Krakovu na Poljskem, kjer je svojo škofovsko službo kasneje opravljal tudi sv. Janez Pavel II. oz. Karol Józef Wojtyła. Kardinal Pucyna je namreč v imenu avstroogrskega cesarja Franca Jožefa I. Habsburško-Lotarinškega prebral dokument, v katerem je Habsburžan protestiral proti kandidaturi Rampolle. Kot navaja pisatelj Wilhelm Hünermann v knjigi Plamteči ogenj, je sveti kolegij nekaj trenutkov ledeno molčal, nato pa je kardinal dekan ostro izjavil, da izjave kake svetne sile v konklavu niso dovoljene. Rampolla je obdržal svojih 29 glasov.
Kljub temu, da se je kardinalski zbor upiral vetu cesarja Franca Jožefa, pa je začela kasneje Rampolova prednost usihati. Kardinal Sarto je dobil 21 glasov, na naslednjem glasovanju pa je bilo razmerje med njima 30:24. Naslednji dan se je razmerje obrnilo v prid Sartu in sicer 27:24. Rampolla je imel precejšnje težave, saj so bili proti njemu skoraj vsi nemški in avstrijski kardinali, pa tudi nekateri Italijani, Nizozemci in celo kardinal James Gibbons, nadškof iz Baltimora, ene od katoliških trdnjav v ZDA, s katero je bil zelo povezan tudi slovenski svetniški misijonar Friderik Baraga. Sartov literarizirani življenjepis, ki smo ga že omenili (Plamteči ogenj) celo navaja Sartove besede, da bo sam uničil Cerkev, če bo sam izvoljen, češ ni diplomat, ni neki intelektualec. V popoldanskih urah je Sarto kljub svojemu upiranju za izvolitev dobil 35 glasov, Rampolla pa le 16. Pozno zvečer tistega dne je kardinal Gibbons obiskal kardinala Sarta, ki se je v sebi upiral izvolitvi za papeža. Naslednji dan je kardinal Sarto prejel potrebno večino glasov in bil izvoljen za papeža. Postal je papež Pij X., kasneje razglašen tudi za svetnika. Goduje 21. avgusta in velja za enega najbolj svetniških papežev v zgodovini.
In kardinal Rampolla? Po njegovi smrti so našli zapuščino, ki je dokazovala, da je bil povezan s francoskimi prostozidarji. Veto Franca Jožefa je torej preprečil izvolitev prostozidarja. Kasneje uporaba veta s strani svetnih oblasti ni bila več dovoljena.
Vendar pa so se Francu Jožefu prostozidarji, ki so imeli močan vpliv na zahodne velesile, grdo maščevali. Franc Jožef je sicer umrl v času prve svetovne vojne leta 1916, nasledil ga je Karel I. Habsburško-Lotarinški, ki je bil naslednji v vrsti za prestol po leta 1914 umorjenem Francu Ferdinandu. Konec prve svetovne vojne je prinesel tudi razpad avstro-ogrskega cesarstva, kar je bilo vsaj delno posledica dejstva, da je bila omenjena država na strani poraženih sil. Slovenski in hrvaški del cesarstva se je najprej odcepil (Država SHS) in se nato priključil kraljevini Srbiji, nastala je Kraljevina SHS. Preostanek Avstrije se je preoblikoval v republiko, vendar ga je kasneje prevzel t. i. tretji rajh. Mladi in svetniški cesar Karel je bil sicer znan po mirovnih prizadevanjih, vendar ga je ob tem zahodna diplomacija grdo izigrala. Potem ko je leta 1921 neuspešno skušal obdržati krono na Madžarskem, potem ko se je slednja otresla kratkotrajnega vladanja komunistov, ki jih je vodil Béla Kun. Karla so izgnali na portugalski otok Madeira, kjer je leta 1922 po hudi bolezni umrl, star komaj 34 let. Pred nekaj leti ga je katoliška Cerkev razglasila za blaženega.
