Vinogradniki in vinarji danes obeležujejo martinovo, za njih prazničen čas, ko se vegetacijska doba umiri in gre narava počasi proti zimskemu počitku. Na ta dan za družinskimi mizami in na različnih martinovanjih po vsej državi postrežejo značilne jedi, ki se po regijah razlikujejo, a nikjer ne smejo manjkati gos, mlinci, rdeče zelje in vino.
Dogajanje ob Martinovem pomeni simboličen zaključek vinogradnikovega truda v vinogradu in je namenjeno predstavitvi vinogradnikov, vinarjev ter njihovega mošta in mladih vin. Za vse, ki živijo izključno od grozdja in vina, je to največji praznik.
“Svet’ Martin nar’di iz mošta vin,” pravi stari slovenski ljudski rek o martinovem prazniku. Legenda pravi, da je skromni Martin pozimi srečal berača, ki ni imel obleke, zato mu je podaril polovico svojega plašča. Po tem dejanju so ga iskali, da bi ga imenovali za škofa, a se je v svoji skromnosti skril, njegovo skrivališče pa naj bi izdale gosi z “gaganjem”.
Ne le na vinorodnih območjih, temveč tudi drugod po Sloveniji različna društva in predvsem gostinci god Sv. Martina obeležujejo z organizacijo različnih družabnih, etnoloških in športnih prireditev. Dogajanje po krščanski tradiciji spremlja krst mladega vina, prav tako ne manjka najznačilnejše kulinarične ponudbe.
Največ ljudi vsako leto privabi največje javno martinovanje v Mariboru, ki se bo tudi v letošnji že 35. izvedbi začelo natanko ob 11. uri in 11 minut. Na Trgu Leona Štuklja se takrat zbere tudi do 20.000 obiskovalcev iz Slovenije in tujine.
Organizatorji dogodek obogatijo s prihodom vinskih kraljic, bračev in folkloristov ter predstavnikov vinskih redov in bratovščin, ki obhodijo mestno jedro, s seboj pa prinesejo jesenske pridelke in dobrote, da se tako na simbolni način zahvalijo jeseni. Letos bodo zbrane zabavali Ansambel Saše Avsenika, Domen Kumer in Manca Špik.
O svetniku Sv. Martinu:
Martin se je rodil okoli leta 316 v Sabariji v Panoniji (današnji Szombathely, Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Ticinum (danes Pavia, Italija).
Čeprav njegovi starši niso bili kristjana, je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krščanstvo). Želel si je postati puščavnik. Takrat pa mu je oče preskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (današnjo Francijo). Martin je kmalu postal častnik. Iz tega časa je dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati mesta Samarobriva (danes Amiens – severno od Pariza, Francija) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je na pol prerezal svoj topli vojaški plašč in eno polovico podaril beraču. To dejanje je bilo zanj prvi korak spreobrnitve. Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo.
Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija. Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arianizem. Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo, Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Ligugé si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.
Leta 371 (ali po nekaterih virih 372) so ga izvolili za škofa v Toursu (severno od Poitiersa) – pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti.
Umrl je 8. novembra 397 v kraju Candes (severno od Toursa). Njegov pogreb je bil 11. novembra – obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan. Na njegovem grobu so postavili kapelo in pozneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Današnje ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in torej pomeni »plaščarna«, pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe – kapele.
