Piše: blagovest.si
»Vera in razum sta kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice,« v uvodu svoje okrožnice »Vera in razum« piše papež sv. Janez Pavel II. Ena najbolj znanih okrožnic omenjenega papeža je v slovenskem prevodu izšla leta 1999, malo pred vstopom v 21. stoletje in v obdobju, ko so se že začele kazati razpoke v t. i. ideološkem racionalizmu in se je začelo precenjevanje razuma obračati v svoje nasprotje. Ne glede na to pa je takrat še nekako prevladovala miselnost, da razum in znanost lahko brez vloge vere rešita svet.
Sv. Janez Pavel II. je želel v okrožnici nadgraditi to, kar je o razmerju med vero in razumom povedal že drugi vatikanski koncil in za njim tudi splošni Katekizem katoliške Cerkve. Torej: preseči nasprotja med vero in razumom, med znanostjo in razodetjem. Navsezadnje so prvi začetki teologije plod sodelovanje med vero in razumom. »Verovati je dejanje razuma, ki pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo,« je zapisal sv. Tomaž Akvinski, velikan srednjeveške teologije, dominikanec, profesor in tudi pesnik. Razum je del človeške narave, milost pa naravo predpostavlja, kar pomeni, da se razodeva preko narave in ne mimo nje. Sv. Anzelm iz Canterburyja je tako nadgradil misel velikana začetkov zahodne teologije sv. Avguština v razmerju med vero in umevanjem – veliki mislec in škof je namreč dejal, da ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel. Razum torej ni izključen iz Božjega načrta, pač pa je njegov del. In čeprav se skozi zgodovino Cerkve zdi, da je bila Cerkev prej zaviralec znanosti kot pospeševalec, je kar težko doumeti, da se je prav v krščanskem okolju znanost lahko najbolje razvijala in da je s tem zahodni svet vzpostavil nekakšno svetovno kulturno hegemonijo, zaradi katere sedaj besnijo levičarska gibanja, kot je npr. Black Lives Matter.
Doba nezaupanja razumu
Če na eni strani veri odvzamemo veljavo, je razum osiromašen, ker ostaja omejen na zgolj to, kar človek lahko empirično občuti in dokazuje. S tem je razum oropan svoje presežnosti, po drugi strani pa tudi čustvene plati človečnosti. Pobožnost k Presvetemu Jezusovemu Srcu se je tako pojavila kot odmev na pretirano racionalistično hladnost, po drugi strani pa tudi na moralno strogost, ki se je v Cerkvi pojavila kot stranski produkt janzenizma. Razum in znanost sta predvsem v novem veku postavila izgovor za nekakšno nov kvazi-mesijanski pohod ideologij, ki so gradile svet brez Boga. Še dandanes zasledimo stališča, da bosta razum in znanost rešila človekove probleme, kar bo pomenilo konec religije. Vendar se te napovedi niso uresničile.
Več si lahko preberete TUKAJ.
