Piše: blagovest
Dogodek v svetogorski romarski baziliki, ko je gvardijan p. Bogdan Knavs organiziral koncert partizanskega pevskega zbora kar v sami cerkvi, je vzbudil precej pozornosti. Nenavadno, da ravno letos, kajti sedaj gre za tradicionalno prireditev, ki se v baziliki odvija že vse od leta 2013 naprej. Kako to, da do sedaj nihče ni povzdignil glasu?
Da se razumemo: nič ni narobe s tem, da se daruje maša za padle borce. Mašo je mogoče darovati za vsakega človeka. Celo za nekrščenega. Kajti Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali. S tega stališča ni sporno, da se mašo daruje za padle v vojnah, za partizane, za domobrance, pripadnike jugoslovanske vojske v domovini, celo za okupatorjeve vojake, pa tudi za padle v vojni za Slovenijo, ko so umirali pripadniki TO, policisti, pripadniki JLA in civilisti, morda tudi kakšen od zveznih miličnikov. Kaj pomeni darovati mašo za pokojne, še posebej veliko razmišljamo prav v dneh okoli praznika Vseh svetih, še bolj pa na dan spomina.
Seveda se tu pojavi tudi debata o tem, kako sploh opravičiti leninistično revolucijo s krščanskega vidika, a s tem vprašanjem se je dejansko ukvarjal že Edvard Kocbek. Njegova življenjska šola – in bila je zelo trda – bi morala biti poduk za vse slovenske kristjane. Če prebiramo njegove dnevnike iz čase vojne in zapise iz poznih let, lahko vidimo razliko. Komunistična vrhuška se je Kocbeka lotila najmanj dvakrat: najprej leta 1952 in nato še leta 1975, ko je naglas spregovoril o povojnih pobojih. O tem seveda več kdaj drugič.
Več si lahko preberete TUKAJ.
