Piše: C. R.
Slovenski kolesarski as Tadej Pogačar je imel v sredo enega najslabših dni v svoji poklicni karieri. V kraljevi etapi dirke po Franciji na Courchevel je omagal in s tem skupno zmago tako rekoč prepustil Dancu Jonasu Vingegaardu. V zadnjih osmih kilometrih je trpel, kot še nikoli na Touru. Ob njemu pa tudi njegovi navijači.
Sreda se je začela z velikimi upi Pogačarjevih privržencev, da bi 24-letni prvi kolesar sveta po torkovem kronometru lahko vendarle odbil nalet Danca. Na trasi do Courchevela je bilo videti številne skupine s slovenskimi zastavami, precej več kot dan prej na klancu do Comblouxa.
Čeprav so navijači razumeli zahtevnost naloge pred Pogačarjem ob zaostanku 1:38 minute na kronometru, pa si nihče ni mislil, da bi se lahko razpletlo, kot se na koncu je.
Med tistimi, ki so zadnje dni v Alpah zvesto spremljali Pogačarja, je bil tudi Luka iz Ajdovščine. Po torkovem kronometru je še verjel, da Pogačar lahko obrne tok dirke. “Pravim, da še ni konca. Tadej je večkrat dokazal, da je velik kolesar. Pričakujem, da se bo boril do konca,” je bil jasen.
Največ slovenskih zastav je bilo videti na 28-kilometrskem vzponu od Moutiersa do Courchevela. Najtežji vzpon letošnje dirke po Franciji je obetal velik boj med tekmecema, ki sta si na dirki izmenjala številne psihične udarce.
Da bo to dejansko odločilna preizkušnja, je bilo čutiti v zadnjih kilometrih vzpona. Že več ur pred prihodom kolesarjev so bile glavne točke na klancu polne navijačev. Največ jih je bilo na najstrmejših delih, kjer je avto, s katerim je potovala ekipa STA, ob zgoščenem dogajanju ob progi le s težavo nadaljeval pot navkreber.
Na vrhu slovitega vrha Col de la Loze pa se je nato odprl izjemen razgled, ki ga je dopolnjeval vonj obrabljenih sklopk številnih novinarskih in spremljevalnih vozil, ki so se le s težavo po strmi kolesarski stezi prebili na vrh.
Ob prihodu na najvišjo točko sredine etape še ni bilo slutiti težav, ki bodo doletele slovenskega šampiona. Pred tem je sicer slovenske navijače prestrašil padec Pogačarja že na prvem od štirih vzponov. Ta je sicer minil brez poškodb.
Slovenski navijači so se po kratkotrajnem preplahu tako ob prepevanju pesmi, skakanju in mahanju z zastavami ogrevali na težko pričakovani prihod kolesarjev na zadnji vzpon etape.
Tudi slovenski novinarji, ki so se zbrali na ciljni točki, letališču v Courchevelu, z izjemnim razgledom okoliških gora, so hiteli usposobiti prenos dirke na svojih telefonih. Vse je bilo nared za izjemen razplet.
Sledil pa je še drugi šok v dveh dneh. Malo po polovici klanca je Pogačar izgubil stik s skupino, ki sta jo vodili ekipi UAE Team Emirates in Jumbo-Visma Vingegaarda.
“Konec je z mano. Mrtev sem,” je Pogačar slikovito sporočil po radijski zvezi v strokovni štab svoje ekipe. Sledilo je 13,5 km trpljenja na klancih, kjer je bilo težko stati na mestu, kaj se šele premikati navzgor.
Na obrazih privržencev slovenskega kolesarja je bilo videti zaskrbljenost, tudi žalost. Nekateri so še navijali, a predvsem za to, da bi Pogačar vendarle prišel do vrha. Trpljenje Pogačarja na kolesu se je po alpskem vetriču preselilo tudi med njegove navijače.
S krizo kolesarja s Klanca pri Komendi so se razblinile njegove želje, da bi osvojil še tretji Tour v svoji zgolj šestletni poklicni karieri. Na koncu je slovenski prvak v cilju za Vingegaardom zaostal za skoraj šest minut, v skupnem seštevku pa se je razlika povečala na skoraj osem minut.
Ob njegovem prečkanju ciljne črte so se tihi slovenski navijači znova prebudili in ga pozdravili ter mu dali vedeti, da so ponosni nanj.
“Mi smo še vedno izjemno ponosni nad tem, kar je pokazal na dirki. Videli smo, da je dal vse od sebe in si nima česa očitati,” je dejala Ema iz Ljubljane. “Lahko mu rečemo samo: ‘Glavo gor in gremo naprej!'”
Tako kot številni drugi navijači v 17. etapi je Ema in njena družina Pogačarja spremljala na več etapah v francoskih Alpah. “Vsake etape smo se udeležili z visokimi pričakovanji in navijali na vso moč. Upali smo, da bo Tadej v rumenem že včeraj, ni se izšlo. Zelo težko je gledati nekoga, ki si tako želi, da bi mu uspelo, pa se mu želja ne izpolni,” je strnila navijaške občutke.
Skupaj z družino se je Ema po cilju odpravila do avtobusa ekipe UAE Team Emirates, da bi še enkrat pred odhodom domov pozdravila slovenskega kolesarja. Tam je bilo videti tudi druge navijače s slovenskimi zastavami.
Med njimi pa je bil tudi eden, ki je izstopal, ker ni govoril slovensko. Eric iz Francije se je predstavil kot velik privrženec Slovenije in slovenskih kolesarjev.
“Pred štirimi leti sem prepotoval Slovenijo in vaša država me je popolnoma prevzela,” je dejal s slovensko zastavo v rokah. “Sem tudi velik navdušenec kolesarstva in obožujem Tadeja Pogačarja. Videl sem ga prvič na dirki po Franciji leta 2020 in od takrat ga spremljam. Je izjemen kolesar z borbenim značajem.”
Tudi sicer spremlja slovensko kolesarstvo. “Rad imam vse slovenske kolesarje, tudi Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča in Luko Mezgeca,” je hitro pristavil.
Pri iskanju besed v angleščini je Eric povzel občutke tako rekoč vseh slovenskih kolesarskih navdušencev ob razpletu 17. etape na letošnjem Touru. Z obraza si je obrisal navidezne solze in pomahal v slovo, ko se je avtobus UAE Team Emirates odpeljal proti dolini.
