Piše: Peter Truden (Nova24tv)
V Sloveniji imamo resne težave s komunikacijo. In to je glavni razlog, da smo svetovni rekorderji po številu smrti na milijon prebivalcev zaradi koronavirusne bolezni. A težave se ne začnejo in končajo z Vlado Republike Slovenije. Konec koncev so vsakodnevne novinarske konference vzorno organizirane. Novinarji lahko pridejo do prav vseh informacij, ki si jih želijo, prav tako pa so ministrstva za svoje resorje vzpostavila posebne službe in internetne strani, kjer se lahko novinarji in državljani poučijo o novih ukrepih – o takšni ažurnosti lahko v Španiji, Italiji in Franciji le sanjajo.
Fatamorgana slabega vladnega komuniciranja je zgodba, ki jo je javnost naivno kupila. V resnici pa so za – namerno – slabo komunikacijo krivi tisti, katerih poklic je prav komunikacija – mediji. Poleg medijev tajkuna Odlazka pri tem prednjačita Pop TV in RTV Slovenija. Tudi z zadnjo oddajo, z ironičnim ključnikom #StopimoSkupaj, so le nadaljevali razkol, ki so ga od nastopa te vlade povzročili.
Televiziji sta promovirali protivladne protestnike
Spomnimo. Obe največji televizijski hiši sta botri nezakonitih petkovih protestov, ki divjajo že od aprila 2020. Tarča jih je ustvarila, RTV Slovenija in Pop TV sta jih skupaj vzdrževali pri življenju s prenosi v živo, z naslovnicami in z izpostavljanjem organizatorjev neorganiziranih protestov. Zvezde so postali Jaša Jenull, Tea Jarc, Anica Bidar, Anis Ličina, Zlatan Čordić, Tanja Ribič, Werner, v zadnjem času še Zoran Stevanović. Pomenljivo – po prvem protestu, ki ga je sprožila senzacionalistična Tarča o nabavi zdravstvene opreme, je k novim protestom ščuvala novinarka RTV Mojca Šetinc Pašek, češ “da jih je treba nujno ponoviti”.
V nobeni drugi državi na svetu na javni televiziji v najboljšem času oddajanja niso gostili zanikovalcev virusa in nasprotnikov nošenja mask, kot si je pri nas drznila RTV s Tanjo Ribič in Zlatkom z raztrgano masko. Ko sta si Möderndorfer in Branimir Štrukelj pred kamerami protestno snela maski, sta bila večkrat predvajana na obeh televizijah. Nataša Markovič je na Tarči brez vsakih znanstvenih dokazov govorila o “bolj in manj kakovostnih cepivih”. POP TV je ob vsaki spremembi ukrepov v oddajah redno intervjuval gostince, lastnike fitnesov, masažnih salonov in zaskrbljene mamice – da povedo, kako so ukrepi nesmiselni. Val 202 je v oddaji Nedeljski radijski gost dal besedo zdravniku Tomažu Makovcu, ki je trdil, da je medicina škodljiva, odsvetoval medicinsko zdravljenje raka in rekel, da je covid navadna gripa. Ksenija Horvat je v osrednji oddaji Intervju gostila znanega levičarskega skrajneža sociologa Tomaža Mastnaka, ki je dejal, da so cepiva genski inženiring in del totalitarne kontrole nad ljudstvom. Za oba gospoda se je že pred vabilom v oddajo dobro vedelo, kakšna stališča predstavljata, saj sta jih že večkrat javno izrazila.
To niso bile napake. Takšno žvižganje na pasje piščalke, ki jih dobro slišijo zanikovalci virusa in proticepilci so namerne. Napake se zgodijo in popravijo. Izpostavljanje ljudi, ki se upirajo protikoronskim ukrepom, pa se na obeh največjih televizijah periodično ponavlja.
Namesto umivanja rok polivanje s krvjo
Pričakovali smo, da si bosta televiziji v skupni oddaji želeli oprati ime. Pa smo se motili. Histerija zaradi dejstva, da je Janša še vedno na oblasti, je povsem zameglila še zadnje ostanke zdravega razuma in smisla za dobro skupnosti. Oddaja je bila namesto umivanja rok polivanje s krvjo.
Saj so vendar morali vedeti, da Slovenije ne bodo združili tako, da v oddajo vabijo smešno pristranskega bodočega politika Čeferina, #KUL ekonomista, dva skrajna levičarja, ki ljudstvu pridigata najbolj neumne in prežvečene lajne o neoliberalizmu, in nekdanjo vodjo protokola. Gosti so bili skrbno izbrani in ideološko homogeni, hkrati pa razen Fafangla nihče ni imel prav nič z epidemijo. Pa še Fafangel je bil izbran po istem ključu – edini iz strokovne skupine, ki je glasno nasprotoval vladnim odlokom in ni nikoli zamudil samopromocije v Mladini. Morda jih je ravno on najbolj razočaral, saj je govoril o tem, kar naj bi bil namen oddaje – preseganje politično-ideoloških delitev in skupna iniciativa, da se kot skupnost ljudi izkopljemo iz tega škodljivega cikla ponavljajočih se valov.
Govoril je tem, kako je treba stopiti skupaj, spoštovati ukrepe, se cepiti in za trenutek pozabiti na delitve. Drugi so opravili nalogo točno tako, kot sta si želeli Maja Sodja in Erika Žnidaršič – bili so gostje na kvazi Tarči in kvazi Focusu, kjer so vsi “stopili skupaj” – a proti vladi, ne virusu. Čeferin je lagal, da se drugje ne vlada z odloki, Mrak je lagal o zunanjem dolgu. Podjed in Župančičeva sta iz nekega drugega vesolja, kjer sobivata z Žižkom, Varufakisom in Ciprasom, svarila pred neoliberalizmom in novodobnim fevdalizmom. Oddaja je povezala Slovenijo približno tako kot jo vsakotedenska Tarča – ena polovica Slovenije je dobila potrditev svojega iracionalnega sovraštva do vlade, druga polovica pa se je spraševala, zakaj največja in najvplivnejša medija sredi najhujše epidemije namesto oddaje, ki bi povezovala, delata koprodukcijsko oglasno sporočilo za skrajno levo ne-koalicijo KUL.
Že naslednji dan sta obe televiziji še enkrat pokazali, kako povezujeta Slovenijo – na portalu 24ur je bil na naslovnici proticepilec Zlatko, ki je promoviral svoj novi album, MMC pa je izpostavil komentar bralca, ki je zapisal: “Moj 7-letnik si v gneči 17 otrok ne bo tiščal ostre kovine globoko v nos.”
To se v tujini ne dogaja. Tisti, ki gledamo tuje javne in komercialne televizije, smo se lahko prepričali, da proticepilci in politični aktivisti, ki bi radi koronakrizo izkoristili za svoje potrebe, ne dobijo niti 30 sekund prostora, razen če so tarča posmeha, ko jih nato znanstveniki popravijo o njihovih zablodah.
Zakaj gresta oba največja medija tako na nož? Zakaj sta v prerani grob spravila toliko Slovencev? Zakaj jim ni mar? RTV Slovenija je še vedno delno prestreljena s partijskimi kadri, ki iskreno verjamejo v delavsko revolucijo in dojemajo desnico kot sovražnika naroda – zanje so umirajoči v kliničnem centru enaka kolateralna škoda kot zabetonirani v Hudi jami. Drugače je na POP TV, kjer milenijci in predstavniki generacije Y veselo skupaj s tovariši na RTV trobijo v isti rog. Zakaj? Gre za čisti oportunizem pri komercialni in oportunizem, pomešan z resnično ideološko usmerjenostjo, pri javni televiziji. Leve vlade, kjer vladne seje trajajo 5 minut, so vlade, kjer bo status quo zdajšnje medijske hegemonije trajal večno.
Obe televiziji plačujemo davkoplačevalci
V tem trenutku plačujete dva RTV-prispevka – enega RTV Slovenija, drugega POP TV –, in sicer zaradi kartelnega dogovarjanja med operaterji in družbo Pro Plus, ki si zakon o medijih interpretirajo tako, da so Pro Plusovi programi del obveznih programskih vsebin. Desna vlada s polnim mandatom bi tak rop potrošnikov prej ali slej odpravila. Morda bi desna vlada s polnim mandatom razmislila tudi o tem, da bi se lahko ljudje sami odločali, komu bodo namenili RTV-prispevek, iz katerega zdaj RTV Slovenija dobi neverjetnih 90 milijonov davkoplačevalskih evrov kljub drastičnemu padcu gledanosti. Tega pa hegemoni, ki živijo od etatistične prisile, ne želijo. Individualna izbira pomeni zlom njihovega poslovnega modela. V resnici gre torej le za denar. Od tega mandata naprej pa vemo, da so v imenu njega medijski dediči revolucije pripravljeni pozabiti tudi na trpljenje soljudi.
