Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
“Župan Janković pravi, da na Žalah ne bo domobranskih grobov, bi bil pa skrajni čas, da se vpraša, kaj je s partizanskimi grobovi,” je v oddaji Beremo med drugim opozoril zgodovinar in direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, dr. Jože Dežman. Že leta 1988 se je namreč izkazalo, da je v uradnih popisih navedeno napačno število, koliko naj bi jih bilo pokopanih v spominskem parku – in to je le ena od nepravilnosti. V oddaji se je zgodovinar dotaknil tudi aktualnega družbeno-političnega dogajanja v Republiki Sloveniji ter se vprašal, kdaj se bodo levičarski aktivisti kulturno toliko osvestili, da bodo sposobni normalnega dialoga.
Voditelj oddaje Beremo Metod Berlec je z zgodovinarjem in filozofom dr. Jožetom Dežmanom spregovoril o problematiki prikritih grobišč oziroma morišč, urejanju in upravljanju vojnih grobov ter naši polpretekli zgodovini. Dotaknila pa sta se tudi aktualnega družbeno-političnega dogajanja v Republiki Sloveniji. Pred dnevi je sicer Dežman kot predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanja prikritih grobišč, predstavil peto poročilo komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč z naslovom Pravica do groba, s podnaslovom Republika Slovenija in vojni grobovi. Pri tem je poudaril, da je drugačno od prejšnjih, saj je v bistvu primopredaja poslov komisije nastajajočemu sektorju za vojne grobove ministrstva za obrambo. Hkrati poročilo potrjuje doseženo raven raziskav, odpira poti za novo stopnjo raziskav in urejanja ter upravljanja vojnih grobov.
Nekakšen hvalospev je skušal tako imenovani narodnoosvobodilni borbi, s svojo knjigo Partizani narediti zgodovinar Jože Pirjevec – kar pa se mu nekako ni posrečilo, prej nasprotno, je pripomnil voditelj oddaje. Kljub vsemu, je Pirjevca zaščitila Slovenska akademija znanosti in umetnosti, a sodeč po pisanju Antona Beblerja v Sobotni prilogi, je bil izločen pri pisanju spravne izjave – kar pomeni, da so ga kot ekstrmistični element izločili in da se je na Akademiji zgodila neka sprememba. Po mnenju Dežmana, se je Pirjevec sicer lotil teme, pri kateri je blefiral. Že v knjigi o Titu je bilo precej “obrtne šlamparije”, potem pa je iz ostankov Tita skušal narediti še Partizane. “Jože Pirjevec nima blage veze ne o Sloveniji, ne o Hrvaški, ne o ničemer. Karkoli si ga vprašal, je bilo vse narobe,” je komentiral Dežman. Nesrečna natura Pirjevca je bo besedah Dežmana botrovala, da je v svojih knjigah zapisal ne le laži, ampak gre tudi za čisto obrekovanje in podtikanje. Zgodovinar je opozoril, da Pirjevec ne pozna niti zgodovine – kraje iz Bosne postavlja na primer na Hrvaško, poleg tega pa tudi ne razume, kaj sploh je partizansko gibanje, pojma nima o komunistični partiji ali o političnih organizacijah partizanskega gibanja. Dežman je tudi spomnil, da je verjetno Pirjevec podtaknil Božu Repetu naslov S puško in knjigo – gre namreč za fašistično geslo “libro e moschetto fascista perfetto”, zdaj pa ne znajo ven iz tega. “Ampak skrajna neumnost je, da kot top partizansko knjigo navajaš Prešernovo Zdravljico, ne navajajo pa treh partizanskih izdaj zgodovine vsezvezne komunistične partije boljševikov,” je bil zgodovinar kritičen do kolegov in opomnil, da je bila Biblija Stalin, ne pa Prešeren.
“Mi odkrivamo nova dejstva,” je nadaljeval Dežman in dodal, da jim zato nekateri pravijo revizionisti, tisti, ki novih dejstev ne prizanavajo, pa so zanikovalci zločina – se pravi so sokrivi, da se uveljavlja napačen pogled, uvažajo zločin, kot eno normalnost v demokracijo. “In to je ena silno zanimiva grupacija, od psihoanalitskih norosti Romana Vodeba, do paradnih početij slavnih zgodovinarjev,” je dejal Dežman in poudaril, da oni z resnico razbijajo stari svet laži, kar je podkrepil z nekaj podatki. Dežman je tudi povedal, da so te dni odpirali razstavo, posvečeno 30. obletnici Republike in so v ta namen postavili kip Jožeta Pučnika in Franceta Bučarja – dva ustanovna očeta slovenskega naroda. Tragično je, da še po 30 letih v Sloveniji nimamo ceste osamosvojitve – spomnimo, ravno pred kratkim ni uspelo, da bi Titovo v Radencih preimenovali v Osamosvojitveno. Nimamo Trgov Republike, nimamo plebiscitnih ulic ali šol, ustanov, ki bi bile poimenovane po Bučarju in Pučniku – poleg letališča, seveda. Kje je Aleja slovenske osamosvojitve v glavnem mestu – tukaj se borimo za normalnost Republike.
Iluzije o dobrem socializmu
Voditelja je še zanimalo, kako Dežman gleda na vse te protivladne proteste, na katerih se pojavljajo simboli propadlega sistema, poleg tega pa je v državnem zboru ekstremistična levica, ki s svojimi sateliti zagovarja spremembo družbenega sistema, je proti privatni lastnini in tako dalje. Nedvomno skušajo Republiki škoditi, je odvrnil Dežman. Izvoz te mentalitete v tujini naleti na plodna tla- levičarstvo na zahodu namreč ni nič drugačno, lahko je tudi še bolj ekstremno. Temeljno vprašanje pa je, kaj hočejo dosežti s tem oblikovanjem horde. Ta množica je namreč politično neartikulirana – nima skupne programske podlage. Tu je tudi ta stalinistična podstat ali pa titoistična z vsemi že omenjenimi manipulacijami in lažmi, je del teh samoupravnih hipijev – cel ta novinarski blok od Alija Žerdina, pa do Mladena Dolarja oziroma teh filozofskih mojstrov, ki kljub vsemu gojijo neko iluzijo dobrega socializma, spet brez enih praktičnih konsekvenc. Glede mladine pa Dežman domneva da vlada neka široka pluralnost – to je nemogoče, da bi preživelo kot horda. “Kdaj se bodo pa kulturno toliko osvestili, da bodo začeli z normalnim dialogom, da bodo zahtevali spoštovanje demokratičnih procedur, kot so volitve in podobno,” se je še vprašal zgodovinar.
Dr. Dežman je sicer pred dnevi predstavil že peto poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, z naslovom Pravica do groba. To poročilo je po Dežmanovem mnenju drugačno od prejšnjih in je nekakšna primopredaja poslov komisije nastajajočemu sektorju za vojne grobove Ministrstva za obrambo. Predsednik komisije je tako idejo predlagal že pred leti, pa ga je Spomenka Hribar odslovila. No, zdaj se ideja končno vrača – na Ministrstvu za obrambo po razpravah nastaja uprava za vojaško dediščino, v kateri bodo vojni veterani, vojaški muzej in sektor za vojne grobove oziroma grobišča. Po mnenju Dežmana je to pomemben premik. Združilo se bo namreč vse, kar je bilo doslej razdrobljeno po različnih ministrstvih. Poročilo ponuja kar nekaj delovnih standardov, za katere upajo, da se bodo razvili v tem sektorju.
