V Sloveniji smo že iz časov prejšnje države vajeni floskul o notranjih sovražnikih, ki ogrožajo socializem. A v zadnjih dneh je koloradskega hrošča zamenjal tako imenovani sovražni govor. Ta pojav, za katerega je nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič dejal, da pravno ne obstaja, je postal novi poligon globoke države in levičarske elite za zatiranje misli, besed in dejanj drugače mislečih.
Kot strela z jasnega je ajatola komunizma Milan Kučan na Ilovi Gori 13. oktobra 2018 oznanil svojo fatvo. Sovražni govor ogroža mir! “Da se vojne pričnejo z besedo, z besedami sovraštva. Sovražni govor, ki je v porastu tudi v Sloveniji, ogroža mir. Zato je utemeljeno pričakovanje, da se bo na sovražni govor odzvala tudi slovenska država s svojimi institucijami. Potrebno bi bilo končati sprenevedavo pristajanje na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti z izgovorom, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračanje v nekdanje čase. Izgovori za molk ob izrazitih manifestacijah sovraštva, rasizma, prostaških laži in žalitev dostojanstva ljudi niso nič drugega, kot beg pred odgovornostjo in strahopetno umikanje pred tistimi, ki so v Sloveniji izbrali sovražni govor in zastraševanje kot sredstvo svojega pohoda na oblast.”
Mediji, ki nam je mar za ljudi, smo opozarjali, da gre za poziv k pregonu nasprotnikov post-socialističnih elit. Režimski mediji pa so se nam smejali, češ da gre le za razmišljanje nekega nepomembnega upokojenca. A Kučanove besede so zelo hitro postale meso. Zatiranje opozicijskih medijev in omejevanje svobode govora sta le mesec dni kasneje zadonela na seji komisije za peticije iz ust nekdanjega poslanca Socialnih demokratov in sedanjega sekretarja na ministrstvu za kulturo Jana Škoberneta. “Naša ocena je, da je primarno to vprašanje seveda potrebno reševati v okviru kazenskega zakonika ter zakona o varovanju osebnih podatkov, da bomo v čim krajšem možnem času v parlamentarno obravnavo vložili nujne spremembe zakona o RTV, čemur bo sledila medijska strategija in na podlagi sprejetja medijske strategije tudi celovita prenova medijske zakonodaje. Vsi ti procesi že tečejo, računamo pa, da bomo z deležniki odprli tudi zelo zahtevno vprašanje tako imenovanih lažnih novic in sovražnega govora.”
Jan Škoberne
Nenad Glücks: Šarec ne more govoriti kot nek navaden državljan
Lažne novice in sovražni govor bomo preganjali, se sliši iz ukradene Moskovičeve vile, kjer domujejo Socialni demokrati. Problem je, da so tudi jasno napovedali, kaj bodo preganjali. Preganjali bodo vsa svobodomiselna mnenja, ki bodo usmerjena proti levičarskim agendam, pa naj bo to kritika splava, nestrinjanje s čaščenjem komunističnih množičnih morilcev ali kritika sprejemanja stotisočev ilegalnih migrantov iz Afrike in z Bližnjega vzhoda. Kučanovemu pozivu je sledilo tudi ministrstvo za šolstvo v osebi ministra Socialnih demokratov Jerneja Pikala. Tudi v šolah bodo budno bdeli nad otroki, ki po njihovem mnenju izrekajo sovražni govor. No, pika na i pri vsej tej noriji pa je bila objava predsednika vlade Marjana Šarca na uradni spletni strani vlade. Šarec je pozval državna podjetja, naj ne oglašujejo v medijih, ki naj bi širili nestrpnost in sovraštvo. Zapisal je celo tipično levičarsko shizofreno misel, da je svoboda govora temelj demokracije, v naslednjem stavku pa, da jo je treba omejiti. Glede na to, da je predsednik vlade ujetnik ali pa kolaborant levičarskih vplivnežev, je povsem jasno, kam pes taco moli. Na Šarca se je takoj po objavi usul plaz kritik, Društvo novinarjev in publicistov pa je dejalo, da gre za nedopusten pritisk na svobodo govora in svobodo medijev. “Mislim, da je to predvsem pritisk – pritisk najprej na ta podjetja, drugo pa pritisk na medije, da se nekako samodisciplinirajo, da poročajo politično korektno, kot misli vlada, da je politično korektno,” je povedal Nenad Glücks iz Združenja novinarjev in publicistov ter o Šarcu dejal, da “ne more določati, kaj je to sovražni govor. Ne more govoriti kot nek navaden državljan, češ to je moje mnenje. On ima funkcijo predsednika vlade in ta funkcija ima neko težo, vse, kar pove, lahko vpliva tudi na poslovne odločitve in na medije”.
Bolj zanimivo kot absolutna kritika Šarčevega poziva pa je servilno obnašanje Društva novinarjev Slovenije in generalne direktorice Direktorata za medije Tamare Vonta. Vonta, ki je vsem ostala znana po vpitju na študentko, ki je v državnem zboru izrazila nestrinjanje z liberalizacijo splava, pravi, da je treba preganjati sovražni govor, prav tako meni Društvo novinarjev Slovenije. Ljudje, ki sami sebi pravijo psi čuvaji, so tako izpadli bolj kot poslušni cucki aktualne post-socialistične oblasti. V nadaljevanju pa si poglejte primere laži, zavajanja in sovražnosti, ki za levičarje niso sovražni govor:
Te izjave za levico niso sovražne. So zgolj mnenja. Teh ne bodo cenzurirali. Dejstvo je, da je v Sloveniji sovražnost v porastu, a ta se dogaja na levi strani političnega pola. Naj samo spomnimo na grožnjo s smrtjo patru Tadeju Strehovcu, zapisano na eni od ljubljanskih cest. Naj spomnimo na grožnje s smrtjo Jožetu Možini, ko je Safet Alibegović zapisal, da je komaj krotil konje v motorju svojega avtomobila, da ni povozil Možine. Spomnimo se na protest zveze borcev v Kopru, kjer so nosili transparente z napisi Možina in Dežman na poti mučeništva. Mučenci so vsi umrli nasilne smrti. Po drugi strani pa ste lahko zaradi enega tvita, ki je odziv na lažnivo in zavajajoče poročanje RTVS, pogojno obsojeni na 3 mesece zapora, kot je bil nedavno prvak opozicije Janez Janša. To nam sporoča levica, ki se baje bori za kulturo dialoga. Za strpnost. Za dobre odnose. V resnici se levica z vsemi sredstvi, tudi fizičnimi likvidacijami, bori za internacionalni komunistični pekel, kjer bomo vsi ljudje le številke v novem svetovnem redu, ki bo po volji totalitarnih oblastnikov. Zato je ključno, da se zavzemamo za svobodo govora, četudi kdaj kdo izreče kaj kar nas boli, saj brez svobode govora ni in ne more biti demokracije.
Posnetek poglejte TUKAJ.
