Mladina je objavila članek že nekaj let enega vodilnih “intelektualcev” na tako imenovani anarholevici, tudi enega najpomembnejših kolumnistov v tej reviji, Mihe Blažiča – N’Toka. V njej je pričel, čeprav brez argumentov, ponovno promovirati sicer precej zastarelo hipotezo, da je komunistična partija s Titom na čelu zgradila “javni zdravstveni sistem”, slovenska desnica z Janšo na čelu, da pa te pridobitve razgrajuje, ker skuša privatizirati zdravstvo. Da bi ovrgli to njegovo hipotezo, so se oglasili celo zdravniki, tviteraška scena pa je tudi ponudila veliko odzivov.
N’Toko za svojo hipotezo, da je Tito zgradil slovensko javno zdravstvo, Janez Janša pa ga razgrajuje, ni podal nobenih argumentov, je pa v solidni retorični maniri precej zmešal pojmovno meglo za nepodučene.
To, kaj vse je narobe z N’Tokovo kolumno in njegovo hipotezo, potrebuje svojo, nekoliko daljšo kolumno. Tukaj se bomo zazrli v nekaj osnov. Najprej si poglejmo, kaj je N’Toko, med drugim, pravzaprav zapisal: »Titova partija je zgradila sistem javnega šolstva, zdravstva, skrbstva, stanovanj in infrastrukture, ki ga Janševa klika vseskozi poskuša privatizirati. Titova partija je v izjemno težkih okoliščinah poskušala prek samoupravljanja opolnomočiti delavce …«
Prvi problem njegove hipoteze je to, da ne ločuje med državnim in javnim zdravstvom, pri čemer javno pomeni “dostopno vsem, ne le elitam in ne nujno preko od države reguliranega ali celo vodenega zavarovanja”. S tem ko ne upošteva te ločnice, predpostavlja, da lahko kaj takega zagotovi le država in da je prav to zagotovil Tito s svojo partijo. Ko to predpostavljaš, je nenadoma smiselno verjeti, da privatizacija javno zdravstvo razgraja, ne dopolnjuje, skrajšuje čakalne vrste, rešuje življenja, nenazadnje – brez vmešavanje države in ob predpostavki, da obstaja dovolj konkurence – na dolgi rok znižuje cene zdravstvenih storitev (res je, da v tako globoko reguliranem sistemu, kot ga ima Slovenija, privatizacija včasih na kratek rok lahko povzroči obratne učinke). Na ta problem so se odzvali tudi določeni zdravniki in glede tega je bil še posebej aktiven Dr. Blaž Mrevlje, dolgoletni borec proti “Zdravniški dobaviteljski mafiji”: https://www.youtube.com/watch?time_continue=6&v=R_9uWvXha34&feature=emb_logo
Skupaj z Dr. Mrevljetom so se z javnim pozivom oglasili tudi nekateri drugi zdravniki.
Bivši poslanec DZ, Marko Pavlišič, je opozoril na druge probleme N’Tokove hipoteze, npr. to, da se ljudje niso prihajali zdraviti v Jugoslavijo, ampak obratno. Da se je komunistična elita prav tako odhajala zdraviti v tujino, ko je šlo za resna obolenja. Opozoril je tudi na to, da razprodaja “državne srebrnine” ni bila stvar “Janševe klike”:
Agresivna kampanja za javno zdravstvo, preko katerega se financira dobaviteljska mafija
Pustimo ob strani, da se največ davkoplačevalskega denarja pokrade prav v imenu boja proti privatizaciji. Eden ključnih problemov N’Tokove hipoteze je prav to kako razložiti zakaj privatizacija javnemu zdravstvu škodi. V Jugoslaviji so sicer zgradili določeno infrastrukturo (to, da je sicer ne bi bilo in primerjava s časi kraljevine je napačna, ker ne upošteva tehnološkega razvoja in ne primerja stanj v zahodnih državah, kjer bi v podobnem obdobju prav tako lahko videli veliko odstopanj), toda “sistem” – “zdravstvo” ni samo to oziroma se s tem šele prične. Cilj javnega zdravstva je, kot smo zapisali uvodoma, da vsi, ne le elite, lahko dostopajo do storitev. Vseh storitev. To pomeni, da si lahko tudi delavec v tovarni privošči operacijo zaradi raka, pri tem ne obuboža in preživi, ker ni predolgo čakal. Ne, da imamo javno zdravstvo za “prehlade”, kakor hitro pa je nekaj resnejšega, državni sistem tega ne zmore in si prisiljen “podkupovati” uradnike ali, če imaš denar, oditi v tujino. Kar so nekoč “velikaši” tudi počeli.
Za konec pa še tvit, ki najbolj razgali dvoličnost Mladine. Ekonomist Matej Lahovnik jim je pripisal, da so bili nekoč medij, ki je kritiziral nekdanji režim, sedaj pa ga hvalijo. Spomnimo, da je bila Mladina konec 80. let disidentski tednik, kmalu po osamosvojitvi pa so jo pripojile stare sile in od takrat velja za radikalno trobilo tranzicijske države, hkrati pa so za svoj obstoj počrpali veliko milijonov evrov slovenskemu zdravstvu. Zato se ne gre čuditi, zakaj tako agresivna podpora javnemu zdravstvu in nasprotovanje privatizaciji, s katero bi dobaviteljska mafija ostala brez rent.
Aleš Ernecl/Nova24TV
