Kot vsako leto do sedaj, smo lahko na današnji dan priča vsesplošnemu romanju levičarjev v Dražgoše, ki tragedijo v bitki pri Dražgošah lažno označujejo kot herojsko zmago partizanov nad nacizmom, zato ta še naprej ostaja simbol odpora in narodnoosvobodilnega boja. Njeno “veličino” je danes kot slavnostni govorec povzdigoval prvak stranke SD Dejan Židan, v govoru pa pozabil omeniti, da v resnici predstavlja sramoto za partizane in je velik pokazatelj tega, koliko je bilo komunistom res do ljudi. Ob tem pa seveda ni mogel brez navajanj, da naj bi prišlo do razmaha fašizma, prav tako pa naj bi se po njegovo domoljubje in izkoriščanje strahu pred neznanim vplival na krepitev začaranega kroga sovraštva in agresije. Predsednik zakonodajne veje oblasti je tako nadaljeval z lažmi, ki so jih začrtali njegovi predniki in politični botri.
Po tem, ko je Židan pozdravil vse navzoče, med katerimi niso manjkali predsednik republike Borut Pahor, evropska poslanka Tanja Fajon, ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, šolski minister Jernej Pikalo, obrambni minister Karel Erjavec, poslanec Matjaž Nemec, državni sekretar Jan Škoberne in predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB, je uvodoma poudaril, da so se zbrali z namenom, da se poklonijo padlim partizanom ter dražgoškim in drugim žrtvam. Ob tem bi bilo prav, da bi ta izpostavil zgodovinsko resnico in sicer, da je veliko nedolžnih Dražgošanov umrlo zato, ker so jih partizani uporabili kot živi zid, njihovo vas pa kot oviro, ki je držala Nemce nazaj.
Šlo naj bi za veliko zgodbo
V današnjem govoru je Židan v vlogi predsednika Državnega zbora Republike Slovenije brez kakršnegakoli sramu zatrdil, da naj bi dražgoška bitka predstavljala veliko zgodbo. Več kot očitno ta ostaja gluh na dejstva, ki jih je v luči levičarskega sprenevedanja že večkrat na ves glas izpostavil eden najvidnejših slovenskih zgodovinarjev dr. Stane Granda. Poudaril je, da ta bitka ni bila nobena slavna epopeja. “To je tragedija 41 mrtvih vaščanov, ki so bili pobiti kot talci” zaradi brezobzirnosti partizanskih borcev, ki so bili pripravljeni žrtvovati življenja preprostih nedolžnih ljudi, medtem ko so jo sami popihali v gozdove. “Nemci so bili zelo zelo kruti”, nekatere od talcev so tako metali tudi v ogenj. Glede na to, da starejši prebivalci Dražgoš tega še vedno niso odpustili partizanom, je težko razumeti, kako lahko Židan izreče kaj takega.
Partizanom ni bilo mar za ljudi, “brigalo jih je, da gre svetla bakla revolucije naprej”. “Žrtve morajo biti,” je rekel Lenin, kar “je bil temeljni nauk” za dosego končnega cilja. “Ne smemo prezreti, da komunizem kmeta prezira. Kmet je za komuniste nekaj najbolj nepotrebnega, nepomembnega. Za komuniste je kmet pravzaprav tisti, ki mora izginiti.” Dr. Granda izpostavlja, da slovenski komunisti niso bili nikoli pripravljeni razumeti slovenskega kmeta in slovenske vasi.
Židan je v govoru vidno nakazal slavospev Cankarjevemu bataljonu in zatrdil, da je bilo septembra 1941 odločeno, da bo prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji na Gorenjskem. “Predvsem zato ker se je v letu 1941 OF hitro razvijala, ker so poročila o razmerah v nemški vojski na Gorenjskem nakazovali znake nezadovoljstva in ker se je med ljudmi širil strah pred nasiljem in izseljevanjem. Vojaško vstajo naj bi vodil 5. avgusta ustanovljeni Cankarjev bataljon, politično pa OF. “ Ob tem je potrebno zavedanje, da na Gorenjskem ni bilo veliko pobojev civilistov s strani VOS-a in partizanov, ker so Nemci dobro opravljali policijske dolžnosti. Partizani so lahko ljudi pridobivali le z iskrenim zaklinjanjem na osvoboditev naroda. Dejansko je Cankarjev bataljon zrasel na okoli 600 borcev, a je že pred bitko za Dražgoše večina fantov odšla domov, ker so se samo skrivali v gozdu in niso v takšnem početju videli nobenega smisla.
Nato je Židan nadaljeval v smislu klasičnega pretiravanja in izjavil, da je med pripravami na vstajo Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 v Rovtu nad Selško dolino presenetil vod nemških policistov in ga v kratkem boju premagal. “Padlo je 45 nemških policistov. To je bilo za tisti čas nezaslišano dejanje in hud udarec nemškim okupacijskim silam. Vesti o porazu so odmevale vse do Berlina!” 45 nemških policistov ne bi zganil niti regijski štab, kaj šele, da bi o tem poročali samemu Hitlerju. Dejstvo je, da je načelnik kranjskega okupacijskega območja dr. Friedrich Rainer o tem pokolu stražmojstrov poročal v Berlin in dobil nalogo, da iztrebi partizane. Tega se je lotil z vso resnostjo in začel pripravljati sile za napad na Cankarjev bataljon.
Ljudje so se naveličali partizanščine
V nadaljevanju je izpostavil, da so se ljudje množično pridružili Cankarjevemu bataljonu, ki je kot takrat največja partizanska enota na Slovenskem dala uporu značaj osvobodilne vojne. “Začeli so se napadi na nemške postojanke, v pogumni akciji je nekaj partizanov vdrlo tudi v škofjeloške zapore. Bili so prepričani, da bodo premagali in pregnali nemške sile. Do srede decembra se je oboroženi vstaji pridružilo okoli 660 borcev in bork.” Sicer je res, da se je tedaj veliko ljudi pridružilo Cankarjevemu bataljonu, a do bitke pri Dražgošah se je bataljon skrčil že skoraj za polovico, velike vstaje ni bilo, ljudje so se naveličali partizanščine.
“Zaradi hudega mraza in visokega snega pred koncem leta je Cankarjev bataljon sklenil, da se umakne v strateško primernejši in lažje branljiv kraj za počitek in okrepitev borcev. Izbrali so Dražgoše, ker so ocenili, da imajo izredno lego za obrambo, zavarovan hrbet z Jelovico in pregleden prostor pod vasjo.” Ob tem pa zatrdil, da naj bi se po tem, ko so se partizani na novega leta dan 1942 razmestili po dražgoških hišah in hlevih, v šoli, Prosvetnem in Sokolskem domu, pričela tkati prijateljstva z domačini. Težko je razumeti Židana o kakšnih prijateljstvih je tukaj govora? Dejstvo je, da je pred vojno v Dražgošah živelo približno 400 prebivalcev, od katerih jih je le pet pripadalo tajnemu komunističnemu krožku, zato ni čudno, da je večina ostalega prebivalstva nad “nasilneži z orožji” ni bila navdušena in jih je prosila, naj zapustijo njihovo mirno vas, saj so se bali nemškega odziva na dejstvo, da pri njih prezimuje Cankarjev bataljon. Očitno pa Židanu ni jasno, kaj pomeni beseda prijatelj. SSKJ namreč navaja, da je prijatelj nekdo, ki je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja. Kako je torej možno, da Židan meni, da je prijatelj nekdo, ki je gluh na prošnje na pomoč, ob tem pa celo ogrozi tvoje življenje?
Napuh vodij Cankarjevega bataljona večji od želje po dobrobiti prebivalcev Dražgoš
Dejstvo je, da so bile možnosti za uspešno obrambo glede na moč okupatorjevih sil enake nič, a napuh vodij Cankarjevega bataljona je bil večji od želje po dobrobiti prebivalcev Dražgoš. Patizansko prebivanje v Dražgošah je bila namerna provokacija. Drži sicer, da so partizani nekaj časa branili vas, a ko jim je začelo iti za nohte, so prebivalce mirno prepustili njihovi usodi in pobegnili na Jelovico. Nemci so vas zravnali z zemljo, postrelili 41 moških, več kot 80 vaščanov pa internirali v Šentviških zaporih. Dražgoše so tako postale simbol nepotrebnih žrtev, ki pa so jih komunisti spretno, preko svoje propagande, pripisali zgolj okupatorju in tako prebivalce okoliških vasi postavili v neizhoden položaj: “Če ne boste šli v partizane, bomo prišli zimit v vašo vas, sprovocirali Nemce, da vas pobijejo in zbežali.” Enaka zgodba se je zgodila v Rašici, ki je bila tudi bogata farška vas. Tako ljudem ni ostalo drugega, kot da se pridružijo partizanom in na tak način obvarujejo svoje vasi pred besom okupatorja.
Po besedah Židana je bilo po vojni celjenje dražgoških ran, tako kot ran celotne domovine, izredno počasno in boleče. “Dediči žrtev, preživeli in njihovi potomci ste s pridnostjo svojih rok zgradili nove domove in domačije in si, tako kot delovni ljudje drugod po domovini, v drugačnih družbenih razmerah kot pred vojno ustvarili človeka vredno življenje.” Zanimivo pa je, da je ob tem pozabil omeniti, da je je po vojni komunistična oblast prebivalcem Dražgoš obljubila izdatno pomoč pri obnovi vasi, a se nič od naštetega ni zgodilo. Vas so morali v resnici obnoviti dediči žrtev partizanskih neumnosti.
V Dražgošah se nihče ni boril za svobodo slovenskega naroda
“Ob prihodu na ta kraj nas vedno prevzamejo močna čustva. Kot da bi nas izzivala, kaj bi ljudem, ki so na tem mestu za svobodno prihodnost našega naroda dali svoje življenje, želel reči o sebi, o nas in o svetu, v katerem živimo danes,” je v sklepu govora med drugim izpostavil Židan. Dejstvo pa je, da se v Dražgošah nihče ni boril za svobodo slovenskega naroda, saj so bili komunisti internacionalisti. Laž ne postane resnica, pa četudi jo ponavljaš v nedogled. Dražgoše so simbol nepremišljene in neumne taktike preveč ideološko zagretih partizanskih vodij, ki so mislili, da bodo premagali okupatorja. To so do 70. let prejšnjega stoletja priznavali tudi vsi režimski zgodovinarji. Dražgoše so bile usodna napaka partizanov. Rezultat je požgana vas in mrtvi domačini.
V Sloveniji fašizem uvaja levica
Seveda pa Židan ne bi bil Židan, če ne bi proti koncu zopet uporabil besedo fašizem. Ta je namreč dejal, da so upali, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačnega zla. “A sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemljivo, vse bolj padajo.” Seveda pa v Sloveniji fašizem ne predstavlja problema, saj ga v Sloveniji ne zagovarja nihče. Problem je komunizem, ki je kot sistem idej pri nas preživel in bil odgovoren za največji genocid v zgodovini Slovenskega naroda. In da, Židan ima prav, fašizem spet dviga glavo, pozabi pa povedati, da so fašisti ravno oni sami.
Glede na to, da smo dandanes priča napadom na svobodo govora, uvajanjem nove medijske zakonodaje, ki želi natakniti nagobčnik vsem medijem, ki niso naklonjeni klanjanju vladajočih, je težko razumeti trditev Židana, da naj bi se dandanes soočali z napadi na temeljne človekove pravice. Ta je namreč prepričan, da naj bi se zanemarjala moralna in civilizacijska načela, ki bi morala biti neomajna, krepil naj bi se začaran krog sovraštva in agresije, pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred Drugim, pa naj bi se krepila ksenofobija, rasizem, populizem. Očitno pa Židan ne vidi in noče videti, da se v primeru Dražgoš pod vzkliki boja za domovino in narod hujska proti drugače mislečim. Vidimo lahko, da levičarji vedno opisujejo sebe, ko govorijo o drugih.
V Dražgošah sami smešijo demokracijo
Za konec je Židan sklenil govor z naslednjimi besedami: “Zato je nujno v današnjem času izpostavljati vse kar fašizem je: grajenje kulta osebnosti, napadi na kritike, netenje strahu pred drugačnostjo, smešenje demokracije, spodnašanje avtoritete sodišč in države, zavračanje volilnih izidov, zagovarjanje izbranega naroda, spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine… Z zavračanjem teh idej se, dragi tovarišice in tovariši, mi – dediči vrednot protinacističnega in protifašističnega boja, skupaj s še redkimi pričami tistih tragičnih, a junaških časov, na današnji spominski slovesnosti skupaj poklanjamo vsem, ki so prispevali, da danes kot narod zmagovalcev živimo pod svobodnim soncem. Smrt fašizmu, svoboda narodu!” Židan bi se nedvomno moral pred sabo nastaviti ogledalo, da se v Sloveniji pravzaprav gardi na kultu Stranke Marjana Šarca, Stranke Mira Cerarja in Stranke Alenke Bratušek, torej samih levih. Prav tako bi se moral zavedati, da v Dražgošah prav sami smešijo demokracijo, saj proslavljajo totalitarno ideologijo in vihrajo z zastavami komunistične avtokratske države.
Medtem, ko Židan navaja, kako se v Sloveniji spodnaša avtoriteta sodišč in države, bi bilo prav, da se zave, da prav zaradi levičarjev še vedno ni uveljavljena odločba ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol. Ko pa ta govori o spreminjanju zgodovine in pisanju alternativne zgodovine, bi moral uvideti, da so prav Dražgoše tipičen primer prirejanja zgodovine, saj namesto poraza praznujejo zmago, namesto poklona žrtvam, slavijo partizansko hrabrost, strahopetnemu pobegu pa pravijo taktični umik. Židan bi se moral zavedati, da slovenski narod živi pod svobodnim soncem od leta 1991 dalje, do takrat pa je živel v multietnični totalitarni državi. Prav tako je tudi Ustavno sodišče RS sprejelo mnenje, da lahko o osvoboditvi govorimo šele po letu 1991. S svojim zaključnim pozdravom: “Smrt fašizmu, svoboda narodu!”, je Židan nakazal, da želi smrt vsem, ki jih imajo oni za fašiste, ostalim pa svoboda in državno korito. To predstavlja neposredno grožnjo, namreč s tem podpisom so se zaključevala navodila za likvidacije nasprotnikov komunistov. Vse to se dogaja leta 2019!!??
H. M., A. R.
