V prihodnjih dneh se bomo spominjali tridesete obletnice prvih demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni, na katerih je zmagala Demokratična opozicija Slovenije (DEMOS). Volitve so potekale dve nedelji, in sicer 8. in 22. aprila 1990. A prelom ni bil popolen…
Volitve je 8. januarja 1990 razpisal tedanji predsednik skupščine Miran Potrč na podlagi volilne zakonodaje, ki jo je 27. decembra 1989 sprejela tedanja Skupščina SRS.
Povezovanje demokratične opozicije
Demokratična opozicija Slovenije se je po novem letu preoblikovala v DEMOS – združeno opozicijo, ki je bila koalicija petih enakovrednih članic (SDZ, SKD, SDZS, ZS, SKZ). Kljub temu pa so po temeljitem študiju volilne zakonodaje prišli do spoznanja, da bodo stranke združene opozicije pobrale več mandatov, če bodo za volitve v družbenopolitični zbor nastopile samostojno. Poleg predsedstva Demosa, ki je sprejemalo politične odločitve, je bil ustanovljen tudi volilni štab Demosa, ki ga je vodil Hubert Požarnik.
V tistem času so na seje predsedstva Demosa poleg predsednika Jožeta Pučnika (SDZS) ter obeh podpredsednikov Dimitrija Rupla (SDZ) in Lojzeta Peterleta (SKD) hodili še Andrej Magajna, Katja Boh, Matjaž Šinkovec (SDZS), Hubert Požarnik (SDZ, ki je hkrati skrbel za povezavo volilnega štaba in predsedstva Demosa), Rajko Pirnat (SDZ), Franc Miklavčič (SKD), Ivan Oman (SKZ), Marjan Podobnik (ZSKM), Dušan Plut, Leo Šešerko in Peter Jamnikar (ZS). Prihajali pa so še Peter Jambrek, France Bučar in Janez Janša.
Demos postaja resna alternativa
Že 9. januarja 1990 so predstavili kandidate za predsedstvo Slovenije. Za predsednika Predsedstva RS je kandidiral predsednik Demosa Pučnik, ki se je pri tem soočil z zadnjim šefom CK ZKS Milanom Kučanom. S tem je Pučnik v času predvolilne kampanje postal simbol Demosa, saj je predstavljal njegove zahteve in program.
Kot je dejal avtorju tega prispevka za potrebe njegove diplomske naloge »Koalicija Demos in njena vloga«, so priprave na volitve potekale silno kaotično, diletantsko, vendar z veliko mero angažiranosti in dejavnosti ter nizko profesionalnostjo. Vozili so se kot nori po Sloveniji na posamezne predvolilne nastope. Niso imeli usklajenih govorov, ampak je vsak govoril tisto, kar se mu je zdelo najpomembnejše.
Na vseh večjih prireditvah je nastopal Pučnik in najmanj še en kandidat za predsedstvo, na manjših prireditvah pa drugi in vsak je uporabil tiste besede, ki so se mu zdele okolju primerne. Tako je Demos kljub organizacijskim težavam po anketah postajal vse bolj priljubljen, in bolj ko so se bližale aprilske volitve, bolj sta se zdela zmaga Demosa in njegov prevzem oblasti realna. Seveda pa je bil zato deležen medijsko-udbovskih podtikanj.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Na E-Demokracijo se lahko naročite TUKAJ, donirate lahko TUKAJ.
