Prvega avgusta navadno začnejo veljati redni dekreti o premestitvi duhovnikov oz. personalnih spremembah v Cerkvi na Slovenskem. Skupne informacije o vseh premestitvah navadno objavlja tednik Družina, vendar šele po že izvedenih premestitvah. Ni pa skrivnost, da imajo slovenski škofje ordinariji – mimogrede, v Sloveniji je šest škofij – vsako leto večje težave, pa tudi duhovnikom se nalaga vedno večja bremena, saj je vedno več takih, ki poleg svoje župnije soupravljajo še kakšno zraven. To seveda povečuje pritisk nanje in vpliva na poslabšanje zdravja.
Vse to pomeni, da je vse več župnij praznih, kajti povprečna starost duhovnikov narašča, njihovo število pa se zmanjšuje, saj je vsakoletni prirast novih duhovnikov minimalen. Še sredi osemdesetih let je vpogled v naslovnik slovenskih župnij pokazal, da na številnih župnijah prebivajo tudi upokojeni duhovniki, ki niso imeli več zapovedanih pastoralnih obveznosti. Sedaj je stanje povsem drugačno. V letošnjem letu sta novomašnike dobili le ljubljanska in mariborska nadškofija – prva štiri in druga dva novomašnika. Novomašnikov iz vrst redovnikov tokrat ni bilo, tudi ostale štiri škofije tokrat niso imele novih duhovnikov. Za ljubljansko nadškofijo so štirje novomašniki nekakšen obliž na rano, saj je v zadnjih petih letih doživela nenadno izgubo duhovnikov, ki so bili na višku življenjskih moči – ali so umrli (tako kot župnik v Šmartnem v Tuhinju Simon Lorber) ali pa so morda tudi zapustili duhovništvo. Iz nekaterih župnij (denimo Preddvor) so morali duhovnika tudi predčasno umakniti zaradi prijav o spolnih zlorabah. Velja namreč pravilo, da se do dokončne razjasnitve o krivdi ali nedolžnosti klerika umakne v »karanteno«, kar je lahko dolgotrajen postopek – denimo Franci Klopčič se že leta in leta bori s sodnimi mlini, ko dokazuje svojo nedolžnost.
Vsaj približno pa je znano, kam je ljubljanski nadškof Stanislav Zore razporedil štiri novomašnike. Šentviščan Gregor Bregar se vrača na Zavod sv. Stanislava, ki se nahaja na ozemlju njegove domače župnije – tam je namreč že poučeval fiziko, tokrat pa se vrača v drugačni vlogi, pomagal pa bo tudi v župniji Brezovica. Tadej Ložar bo novi kaplan na Igu, Rok Pogačnik pa v Ribnici. Ni pa nam uspelo izvedeti, kje bo deloval Moravčan Vito Urbanija. Se pa nekdanji triglavski župnik Franc Urbanija vrača izpod Alp, prav tako njegov naslednik Franc Juvan, ki zapušča Dovje. V Ljubljani pa se ukinja prva župnija – to je župnija Sveta Trojica, ki je doslej domovala v uršulinski cerkvi v neposredni bližini slovenskega parlamenta. Uradno bo ukinjena konec leta, za zdaj pa bo njen upravitelj pater Pavle Jakop, župnik v (frančiškanski) župniji Marijinega oznanjenja s sedežem na Prešernovem trgu. Dosedanji župnik ljubljanske Svete Trojice Dragan Adam odhaja v Planino pri Rakeku, kjer kot župnik deluje njegov prijatelj iz mladih dni France Maček.
Kot so nam sporočili viri, bo od šestih škofij edino celjska škofija objavila seznam premestitev z enomesečnim zamikom, pa tudi tam bodo premestitve le najnujnejše. Razlog je v tem, da celjska škofija po lanski upokojitvi celjskega škofa Stanislava Lipovška še nima novega rednega škofa, pač pa le škofijskega upravitelja, to dolžnost pa trenutno opravlja župnik iz Laškega Rok Metličar. Čeprav je bila doba takšnega načina upravljanja predvidena le za nekaj mesecev, pa je nekoliko ponagajalo dejstvo, da je skoraj hkrati z Lipovškom v pokoj odšel tudi prejšnji apostolski nuncij Juliusz Janusz. Novega nuncija je Slovenija dobila šele nedavno, verjetno pa bo treba ves postopek z iskanjem novega škofa ponoviti, zato je veliko vprašanje, ali bo celjska škofija dobila rednega ordinarija še letos.
Očitno pa bo glede premestitev v primerjavi z lani bolj mirno v murskosoboški škofiji. Kot je znano, se je lani premestitvi uprl župnik v Beltincih Alojz Benkovič, škof Peter Štumpf pa je nato namero o premestitvi opustil in nekatere dekrete spremenil. Kot poročajo lokalni mediji, pa naj bi se Benkovič letos vendarle odločil za odhod. Ponavadi so najboljši vir informacij na internetu dostopna župnijska oznanila, vendar župnija Beltinci nima delujoče spletne strani, kar je precej nenavadno, še zlasti v luči priprave na osrednje praznovanje ob stoletnici združitve Prekmurja z matično domovino, ki bo že v kratkem. Nasploh pa je mogoče opaziti, da številne župnije opuščajo prakso obveščanja preko spletne strani, češ da je to nepotreben strošek, saj so informacije namenjene samo župljanom, vse, kar potrebujejo, pa lahko izvedo preko tiskanih oznanil v domači župnijski cerkvi. Za vse ostale pa velja, da zavrtijo telefon in vprašajo, seveda morajo prej uganiti, kdaj so uradne ure, ko lahko pokličejo… Sicer pa tudi novic o upornih duhovnikih, ki naj bi zahtevali odhod škofa, letos ni slišati…
