Ustavno sodišče Republike Slovenije je zavrglo pobudo župana Radencev, Romana Leljaka, da bi presojalo referendumsko vprašanje o totalitarni vsebini, zaradi česar bo referendum o Titovi cesti v Radencih. Večina ustavnih sodnikov je svojo odločitev o zavrženju pobude utemeljila s tem, da naj bi primanjkovalo pravnega interesa. Trije ustavni sodniki, Dunja Jadek Pensa, Marko Šorli in Klemen Jaklič so bili proti, slednji pa v svojem odklonilnem mnenju, pod katerega se podpisuje tudi Šorli, kategorično zavrača utemeljitev večine in trdi, da je pravni interes pobudnika neizpodbiten.
Potem ko je Ustavno sodišče večinsko zavrglo pobudo župana Radencev, Romana Leljaka, da presodi vsebino referendumskega vprašanja, za katero je trdil, da je totalitarna, češ, da ni izkazal pravnega interesa, ustavni sodnik Ddr. Klemen Jaklič v ločenem mnenju spodbija prav utemeljitev večine.
Jaklič svoje odklonilno ločeno mnenje pričenja z opisom Leljakove pobude in pravi, da pobudnik izpodbija Akt o razpisu svetovalnega referenduma o preimenovanju Titove ceste v Radencih. Trdi, da gre za vprašanje, o katerem občani ne bi smeli odločati na referendumu, saj poimenovanje ulice po Titu ter potrditev takega poimenovanja v današnjem času protiustavno posegata v človekove pravice in temeljne svoboščine in sta neskladni z ustavno ureditvijo demokratične države. Nadaljuje z odločitvijo sodišča oziroma večine ustavnih sodnikov, ki je z izjemo treh sodnikov pobudo zavrgla, ker mu odreka pravni interes. Pobudnik je poudaril, da pobudo vlaga kot občan in volivec, ne kot župan.
Pravni interes je neizpodbiten
Ustavni sodnik Jaklič poudarja, da se z odločitvijo večine ne strinja in da je glede na pojasnjeno očitno, da pobudnik pravni interes ima. Razpis takšnega referenduma namreč pomeni, da se ga bo, če bo želel aktivno vplivati na oblikovanje politične volje večine občanov glede vprašanje preimenovanja ali pa ohranitve Titove ceste, moral udeležiti. Javno znano dejstvo je tudi, da ima pobudnik jasno izražena stališča do tega vprašanja. Tudi iz tega je sklepati, da se bo, če bo do referenduma prišlo in bo na odločitev želel vplivati tudi sam, moral o tem vprašanju aktivno izrekati na takšnem referendumu. Pa tudi, če se ga sam ne bi udeležil in bi ga, na primer, bojkotiral, bi odločitev politične večine na referendumu o tem vprašanju zanj kot občana lahko imela posledice.
Župan Radencev Roman Leljak (Foto: STA)
O svetovalnem referendumu Jaklič meni, da, čeprav ni pravno formalno zavezujoč, vseeno predstavlja pomembno indikacijo politične volje občanov in tako ni nepomembna usmeritev Občinskemu svetu in lokalni oblasti nasploh o tem, kakšna je volja tamkajšnjih občanov oziroma volivcev. Lokalna politična oblast, ki se odloči, da ne bo ravnala v skladu z odločitvijo večine občanov, vzame v zakup, da na prihodnjih volitvah morda ne bo izvoljena. Točno takšnemu političnemu vplivu je institut svetovalnega referenduma tudi namenjen in nesporno je, da ima ta institut svoj vpliv in svojo moč. V nasprotnem ne bi imelo prav nobenega smisla, da ga je zakonodajalec v zakonu sploh predvidel.
Ko vzamemo vsa našteta dejstva v obzir, ustavni sodniki pa bi jih morali, Jaklič zapiše, da je povsem nesporno, da ima vsak občan, tudi Leljak, neposreden pravni interes za vložitev pobude za izpodbijanje tovrstnega referenduma iz naslova, da bi lahko bila njegova vsebina v nasprotju z ustavo. Na voljo ni prav nobenega drugega pravnega foruma, ki bi referendum, če sta njegova vsebina in vprašanje v nasprotju z ustavo, lahko prepovedal. Kako je torej mogoče zapisati, kot to kar po tekočem traku stori celo večina sodnic/sodnikov, da pobudnik nima neposrednega pravnega interesa? Kakršenkoli resen odgovor boste, nekoliko cinično dodaja Jaklič, v večinskem sklepu iskali zaman.
Ustavno sodišče še ni odločalo v taki zadevi
V nadaljevanju izpodbija navedbo v obrazložitvi sklepa, da naj bi Ustavno sodišče že enkrat v preteklosti v taki zadevi odločilo enako, saj pravi, da je v zadevi št. U-I-133/09, na katero se večina formalno nasloni, šlo za posvetovalni referendum o sosežigu odpadkov v cementarni Lafarge cement, d. d., Trbovlje. Ustavno sodišče je takrat družbi Lafarge, ki je referendumu nasprotovala “zgolj” iz razloga, ker naj bi posegal v njeno dobro ime na trgu in v javnosti, upravičeno odreklo neposredni pravni interes. Izpodbijala bi lahko šele kasnejši pravni akt, ki bi morebiti sledil referendumski volji in bi morda posegel v njene pravice ali/in obveznosti. Če pa je družba menila, da je bilo že s samim referendumom poseženo v njeno dobro ime, je imela možnost tovrsten poseg in njegovo morebitno celovito sanacijo, vključno z morebitnim izgubljenim dobičkom, zasledovati na rednem civilnem sodišču, kar pomeni, da za pobudo kar direktno na Ustavno sodišče seveda res ni imela neposrednega pravnega interesa.
Titova cesta, občina Radenci. (Foto: STA)
To pa je ravno nasprotno kot v primeru referenduma o Titovi cesti, o čemer odločamo danes. V današnjem primeru je že sam razpis referenduma s protiustavno vsebino tisti, ki predstavlja poseg, zoper katerega pa pobudnik nima prav nobenega drugega pravnega sredstva. Svojih pravic in morebitne protiustavne uporabe javne oblasti (razpisovalec referenduma s protiustavnim vprašanjem je Občinski svet) in javnih institutov (svetovalnega referenduma o ustavno prepovedani vsebini) tako sploh ne more obvarovati drugače kot pred Ustavnim sodiščem. Neposrednost njegovega pravnega interesa je neizpodbitna. Večina si tu zatiska oči; seveda ne zato, Jaklič spet nekoliko cinično, ker gre za “napačnega” pritožnika in za “napačno” vsebino pobude, ki bi jo v izogib težavam bilo dobro kar se da naglo in brez vsebinskega odpiranja spraviti z mize.
Ustavno sodišče bi moralo vsebinsko presojati
Svoje odklonilno ločeno mnenje Jaklič zaključuje s sklepom, da je v tej zadevi neposredni pravni interes bil podan in bi bilo o pobudi treba vsebinsko presojati. Glede tega dela presoje je izrazil svoje prepričanje, da javna oblast, kar je v tem primeru Občinski svet, in javni instituti, kar je v tem primeru svetovalni referendum, v svobodni demokratični družbi ne morejo biti uporabljeni za namene poveličevanja totalitarnih vsebin ali osebnosti, ki predstavljajo zanikanje samega bistva svobodne demokratične družbe.
Z referendumsko potrditvijo večine občanov v ustavno zapovedani svobodni demokratični družbi, da naj se uradno poveliča neko totalitarno vsebino, recimo zločin proti človečnosti, ali pa neko osebnost, ki je predstavlja simbol katerega od totalitarizmov (ponovna potrditev imena ulice je takšno poveličanje), ta ista večina – vede ali nevede – ukinja sicer ustavno zapovedano ureditev te družbe kot svobodne demokratične družbe.
To pa, dokler ustava svobodne demokratične družbe (in takšna Ustava države Republike Slovenije je) velja, ne more biti pravno veljavno. Enako kot tudi ne bi bilo pravno dopustno oziroma ustavno skladno, če bi katerekoli druge forume javne oblasti, npr. proslavo ob dnevu državnosti, kdo uradno, kot izraz javne oblasti in v imenu te javne oblasti, uporabljal za to, da bi poveličeval simbole, ki so s svobodno demokratično družbo neskladni oziroma ji celo neposredno nasprotni. To načelo ustavne nezdružljivosti uporabe javne oblasti in javnih forumov oziroma institutov za poveličevanje protiustavnih vsebin, pa sâmo po sebi seveda še ne preprečuje nečesa drugega: poveličevanja tovrstnih totalitarnih simbolov in osebnosti s strani zasebnikov, njihovih društev in podobno. Toda to je nekaj povsem drugega kot pa uporaba javne oblasti in njenih oblastnih forumov ter institutov za poveličevanje tovrstnih nedemokratičnih, neliberalnih in s človekovim dostojanstvom neskladnih vsebin. Slednje z ustavno ureditvijo svobodne demokratične družbe ni združljivo. Če bi bilo dopuščeno, bi predstavljalo njeno zanikanje in de facto spremembo, celo preko ravni, ki je hierarhično pod ustavno ravnjo, svoje odklonilno ločeno mnenje zaključuje ustavni sodnik Klemen Jaklič.
Aleš Ernecl
