Piše: dr. Jože Dežman
Kučanizem je poskus ohranjanja civilne religije titoizma kot državne cerkve. Gre za gledališče utvar, čaranje lažnivega kljukca. Gre za nadaljevanje bronaste utopije titoizma.
Bronasta utopija je pojem, v katerem zajemam spomeniško pokrajino titoizma kot vidno mrežo, ki povezuje tisto, kar izpoveduje bistvo civilne religije titoizma.
Število postavitev v spomeniški pokrajini titoizma ni znano, saj titoizem pri štetju ni bil zelo natančen – Miran Hladnik jih navaja okoli 7000. So prizorišče obredov, kjer častilci kulta zagotavljajo svojo zvestobo titoizmu/kučanizmu.
Veliko tega, kar je bilo sveto v enopartijski diktaturi, je v demokratični Republiki Sloveniji povsem nesmiselnega. In zato so miti titoizma oz. cesarjeva nova oblačila dobivali in še dobivajo nove in nove kroje. Bolj so prerokovanja preteklosti meglena, bolj preizkušajo vero podložnikov.
Govor na gori ali na Vrhniki
Majski karneval titoizma-kučanizma je od nekdaj eden obrednih vrhuncev tega kulta. Letos je bil posvečen izpovedovanju vere v spomenik revolucije, čeprav bi se morda komu zdelo, da gre za nekaj drugega, menda za spomenik osamosvojitve.
Vrhovni mag je imel enega svojih značilnih nastopov na Vrhniki. Za maj 1945 je uporabil pojem zmaga, ni pa govoril o osvoboditvi. Ali upošteva stališča ustavnega sodišča in zgodovinopisja, da maja 1945 v Sloveniji ni osvoboditve, ampak tretji totalitarizem prevzame oblast?
Milan Kučan na Vrhniki rešuje Vlado RS, ki je s štorastim mesarjenjem po muzejih sprožila preveč neljube pozornosti pojavom, kot so poraz titoizma, vzpostavitev suverene slovenske nacionalne države, vrnitev Slovenije med demokratične, pravne, kapitalistične države, zavezane spoštovanju človekovega dostojanstva in pravic.
Kučan 6. maja podpre mesarjenje po muzejih, a tako, da preusmeri pozornost na spomenik osamosvojitvi, a ne pove, ali bo novi spomenik stal na Trgu republike sam ali v družbi spomenikov revolucije, Kardelja, Kidriča.
Če so politične in medijske javnosti z navdušenjem pograbile to kost in je bila že napovedana odstranitev revolucije, pa so skrbno orkestrirane izvedbe nižjih cerkvenih pridigarjev povedale, da odstopanja od revolucije ni.
Komunistični zeloti, maskirani pod “vrednote NOB”, so 11. maja poudarili, da revolucije, Kidriča in Kardelja ne dajo. Božo Repe, skriptor in pravljičar svete revolucije, je taisti dan zapisal takisto.
Vrhovna boginja – revolucija
Repe je dodal še svoje sanje o Trgu revolucije, ki naj bi bil paradna podoba socialističnega razcveta po ameriških vzorih, pravi kokakola socializem. Toda prav spomenik revolucije priča, da ni bilo tako.
Kipar Drago Tršar je leta 1962 na natečaju za spomenik revolucije, ki ga je leto prej razpisal slovenski izvršni svet, dobil drugo nagrado. Prve nagrade niso podelili. Tršar je s sodelavci garal in kip bi lahko stal do dvajsete obletnice zmage revolucije leta 1965. Toda režim je škripal in denarja ni bilo. Čeprav je režim škripal še bolj, so spomenik revolucije postavili leta 1975. Tedaj so pripeljali samoupravno utopijo do vrhunca, varovali so jo z več in več nasilja in propagande.
Aprila 1975 je Tršar razložil simboliko spomenika: “Bistvo mojega spomenika je kontinuiteta revolucionarnega gibanja in dela slovenskega ljudstva, povezanega prek revolucije z današnjim časom.” Pa ne utopija ne nasilje nista delovala.
Revolucija je bila prva, ki so jo tako v prelomnih letih demokratizacije Slovenije kot v Republiki Sloveniji skušali čim bolj odriniti prav titoisti-kučanisti. Sklepno prireditev pohoda ob žici okupirane Ljubljane so umaknili od revolucije, vodilni komunistični morilec v Ljubljani, heroj Franc Stadler – Pepe ni več vodil prireditvenega odbora. Spomenik je zanemarjen sameval, propadal in še vedno je tako.
Danijel Malenšek ga je skušal kupiti, predlagal je, naj ga preimenujejo v spomenik sprave. Tudi Drago Tršar je obupal nad revolucijo in je leta 2010 predlagal: “Spomenik naj preimenujejo v Spomenik republike, kakor se danes imenuje tudi sam trg.”
Zdaj pa nas skušajo prepričati, da jim gre za revolucijo. Dejansko pa skušajo s svojimi kolektivističnimi fatamorganami ohraniti kult, ki jim ohranja oblast. Niti za revolucijo niti za osamosvojitev pa jim ni dosti mar.
Slovenski protispomeniki
Največja spomenika, ki ju je postavila, je Republika Slovenija posvetila preseganju zločinskih bremen titoizma. Spominski park na Teharjah je posvečen najhujšemu vojnemu zločinu v Evropi po drugi svetovni vojni. To je tudi spomenik najhujšemu bratomornemu zločinu komunističnih Slovencev.
Spomenik žrtvam vseh vojn je spomenik, ki prizna vseh 100.000 žrtev vojne, okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne in tako povozi tabuje titoizma, ki so skoraj polovici žrtev vzeli pravico do groba in spomina.
Toda Spominski park Teharje ni zgrajen niti do polovice, spomenik žrtvam vseh vojn je še vedno brez posvetilnega napisa. Keith Lowe je ta spomenik prav zaradi njegove praznine uvrstil med 25 najbolj spornih spomenikov po drugi svetovni vojni na svetu.
Spomenik osamosvojitve bo, kot kaže, prava komedija zmešnjav
Vlada RS je začela aktivnosti za postavitev spomenika slovenski osamosvojitvi z očitnim namenom, da ne bo postavljen. Ni odprla dialoga, ampak je dala mandat Upravi za vojaško dediščino, naj vodi priprave za spomenik. Tam pa ni človeka, ki bi bil tega sposoben. Razen če Vladar RS meni, da bi moral spomenik osamosvojitve pripraviti Sektor za vojna grobišča in grobove v tej upravi.
Da pa ne želijo postaviti spomenika, ampak samo zaostrovati kulturni boj, nam kaže dejstvo, da so na isti seji kot o spomeniku osamosvojitve odločali tudi o tem, da se revolucionarna dvorna umetnost Titovega dvora vrne na slovensko diplomatsko središče na Brdu pri Kranju.
Vzorec slepil pa je enak kot leta 1975. Tako, kot so upali, da bo postavitev spomenika revolucije rešila vero in ruševine samoupravljanja, tako so s tem kučanističnim hokus-pokusom skušali odvrniti pozornost od dejanskih polomij te vlade. Morda je bil edini namen maškarade to, da bi vladno krizo prestavili na čas po počitnicah.
In seveda obranili revolucijo, Kardelja in Kidriča. In ne postavili spomenika osamosvojitvi.
Rdeči apartheid
Da ta kučanistični karneval ni bil resno mišljen, nam dnevno dokazujejo. Na prvem mestu župan Janković, ki ne dovoli pogreba umorjenih Romov, pogreba po vojni umorjenih, ureditve domobranskega vojaškega pokopališča. Titoizem v čisti obliki, rasizem, ki nekaterim Nevrednim, Osovraženim drugim še vedno krati temeljne pravice, tudi do groba in spomina.
Ob Jankoviću stopajo Socialni demokrati, ki častijo človeka, ki je kot predsednik slovenske vlade izvedel največji bratomor v slovenski zgodovini in je bil goreč kolaborant stalinizma. S posebnim pozivom, naj se prepove dan spomina na žrtve komunizma, pa hočejo nadaljevati titoistično-kučanistično politiko mnemocida.
Bodi dovolj rdeče rasistične ledene dobe!
