Ob 28. obletnici konca oboroženih spopadov in zmage v vojni za samostojno Slovenijo je v ljubljanski Stolnici potekala Sveta maša ter slovesnost ob spominski plošči. Maše in slovesnosti se je udeležil tudi obrambni minister osamosvojitvene vlade in predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša, poslanka DZ RS Alenka Jeraj, predsednik VSO Aleš Hojs, generalni sekretar VSO dr. Božo Predalič, praporščaki VSO ter svojci umrlih v vojni za Slovenijo. Po končani maši, ki jo je daroval Jože Plut, je bil pri spominski plošči položen lovorjev venec slave. Zbrane je nagovoril prof. dr. Brane Senegačnik.
Govor Braneta Senegačnika ob plošči VSO v ljubljanski stolnici:
V zgodnjem poletju pred tremi leti sem dobil prošnjo, naj pregledam predlog latinskega prevoda besedila za spominsko ploščo, vzidano na steno svetišča, pred katero stojimo. Osnutek, ki ga je pripravil upokojeni mariborski škof msgr. dr. Jožef Smej, sem slogovno preoblikoval in dolgo pilil po svojih najboljših močeh, potem pa sem se obrnil na svojega spoštovanega in dragega učitelja, danes žal že pokojnega akademika Primoža Simonitija. Večje avtoritete za slog latinske epigrafike v Sloveniji ni bilo, a tu je šlo še za druge stvari: za zgodovinsko občutljivost, za svobodoljubnost in globoko prepričano demokratičnost in slovenstvo. Odziv je presegel vsa pričakovanja, čeprav niso bila majhna: zdelo se mi je, da je profesor ob tej pobudi kar oživel: stekla je živahna razprava, po več različic je dnevno potovalo po e-pošti v eno in drugo smer ob najrazličnejših urah. »Če se pojavi še kakšno vprašanje, me mirne duše pokliči kadarkoli,« se glasi zadnji stavek njegovega zadnjega maila. Besedilo na plošči je kratko in formulaično; morda se komu zdi nenavadno, da se ljudje toliko ukvarjajo s tako malo besedami. A tako pač to gre: vse profesorjevo bogato znanje je bilo potrebno za to, da je postavilo pravo slogovno merilo tem nekaj vrsticam, in za nekaj na videz drobnih in preprostih pripomb glede posameznih besednih zvez in besednega reda.
»Dobro preglej še ti, ker potem, ko gre besedilu h kamonseku, ni več popravkov,« je vmes večkrat prijazno opomnil. Ob tem me je spreletelo: »Ni popravkov.« Kar je vklesano v kamen, se ne spreminja, takšno, kot je, ostane za zmeraj. Vsaka beseda mora torej biti premišljena z vseh strani in pretehtana po vesti. Kajti samo v takšnih črkah je lahko doma resnica. Resnica ima namreč to lastnost, da je vedno enaka, trdna in mirna: lahko jo sicer bogatimo in širimo s spoznanji, ne moremo pa je spreminjati v bistvu. Zato črke besedil, ki pomenijo zdaj to, zdaj ono, nikoli niso njen dom. Nikoli niso njen dom v kamen vklesane besede, ki jih morajo njihovi avtorji včasih skrivati, ker jim pač tako bolje kaže. Nikoli niso njen dom besede, ob katerih oblast in njeni kulturniški najemniki izvajajo vrtoglave miselne in etične akrobacije, da bi dokazali njihovo veljavnost. Nikoli niso njen dom besede, ki jim verjamejo le ustrahovani ljudje ali pa takšni, ki so jih naučili, da je 2+2 lahko 4, lahko pa tudi 3 ali 8, kakršno je že pač politično vreme in trenutna zasebna korist. Veliko je takšnih v kamen vrezanih besed okrog nas, celo zmeraj več; a naj bodo črke na njih še tako pološčene, ostajajo prazne in v resnici neme.
Tragično je, da so takšne črke vklesane prav v imenu tistega, česar na njih ni: v imenu pameti in resnice. Tragično je, če ljudje verjamemo, da jim dajejo svobodo in prihodnost, kajti v resnici jim samo jemljejo. Jemljejo jim največ in edino, kar človek zares ima: misel in spomin in z njima – samega sebe. Okrog takšnih spomenikov mora vedno biti hrup: vpitje, samoobjokovanje nasilnežev, razglašanje državnih sovražnikov, oznanjanje vere v sovraštvo, grožnje s smrtjo. Kajti miru, tišine in preudarnega pogleda ne prenesejo. V miru in tišini se preudarnemu pogledu razkrije porazna praznina tistih besed: to, da v njih ni resnice in zato iz njih ne more zrasti nič resničnega, trajnega in trdnega.
Ta plošča pred nami pa je prav nasprotno postavljena v miren in tih prostor, namenjena je preudarnemu pogledu. In intimnemu srečevanju s tem, iz česar in zaradi česar je nastala svobodna slovenska demokratična država. Tu lahko vsakdo odkrito in svobodno premišlja o tem, če ga seveda mir in tišina ne strašita. In če se ni že preveč vdal oportunizmu in pragmatizmu, ki počasi, a zanesljivo vodita velik del družbe v etično neprištevnost, če ne celo shizofrenijo.
Pravzaprav je žalostno, da je za svobodno mišljenje potreben pogum v družbi, ki se razglaša za razsvetljensko. Da na neki sprevržen način spet veljajo besede ruskega pesnika Gribojedova: »Gorje pametnemu, gorje tistemu, ki misli.« Ta plošča je nekakšno zavetišče za vse takšne: je zakladnica spomina na pogum ljudi nekdanjih časov, ki ga predaja v dediščino sedanjemu času, vsakomur, ki ima v sebi pristni državljanski pogum. Predvsem pa črke na njej izražajo spoštovanje do zgodovinske in vsakršne resnice. Z resnico ni vselej lahko živeti, velikokrat je nevarna in je ovira za zunanji uspeh. Vendar brez nje sploh nič nima smisla, niti naša država niti mi sami. Resnica je, če priredim besede judovske filozofinje Hannah Arendt, najbolj nemočna stvar, ki pa ima to lastnost, da je ne more nadomestiti prav nič na svetu.
M. B.
