Fakulteta za družbene vede (FDV) je pred dnevi priredila razpravo o “vključujočih in varnih javnih prostorih: splaknimo diskriminacijo”, v kateri so tamkajšnji doktorji znanosti ponovno obudili pobudo za vzpostavitev »spolno nevtralnih« stranišč. Medtem ko ostajajo podatki o plačah kadrov iz FDV, ki s takšnimi nebulozami dnevno poneumljajo slovensko javnost, hermetično skriti pred javnostjo, ljubljansko in mariborsko Univerzo pretresajo afere zaradi zaslužkov njenih profesorjev. A FDV je pred vsakršnimi aferami varna, od FDV režimski mediji ne zahtevajo podatkov o plačah njenih profesorjev sociologije, politologije in novinarstva.
Fakulteta za družbene vede je pred dnevi priredila razpravo z naslovom “Vključujoči in varni javni prostori: splaknimo diskriminacijo”, v kateri so tamkajšnji sociologi ponovno obudili pobudo za vzpostavitev »spolno nevtralnih« stranišč. Prav takšna stranišča naj bi po mnenju organizatorjev rešila bistvo problema pri izboljševanju življenja v današnji družbi za različne ranljive in izključene manjšine. Posebno so želeli opozoriti na izkušnje z nasiljem in diskriminacijo, ki naj bi jih dnevno doživljale transspolne osebe tudi v okviru izobraževalnega sistema. Promotorka ideje skupnih stranišč na FDV prof. dr. Tanja Rener je ob tej priložnosti opozorila na diskriminacijo in nasilje, s katerim se transspolne osebe srečujejo, ki zahtevajo ustrezno ukrepanje. Pri čemer so po njenem mnenju prav skupna stranišča za moške in ženske korak v pravo smer. Spomnimo. Pobudo za skupna stranišča so spomladi podali študetnt-je/ke enega izmed podiplomskih študijev na FDV, to je študij vsakdanjega življenja. Da, prav ste prebrali. V skoraj 13 milijonov evrov težkem proračunu te fakultete se najde javni denar tudi za financiranje proučevanja »vsakdanjega življenja in vsakdanjega sveta«.
Od razgradnje tradicionalne družine do ovaduštva
Da bi bolj razumeli »epistemološko vprašanje« skupnih stranišč za moške in ženske, se študent-je/ke tega študijskega programa seznanjajo s tematiko, kot je denimo analiza »družbenih skupin, za katere na podlagi dosedanjega raziskovanja vemo, da so realno in simbolno prikrajšane v vsakdanjem življenju in v aktivnem državljanstvu.« Študentje v sklopu štiriletnega(!) doktorskega študija vsakdanjega življenja »identificirajo in analizirajo dejavnike in področja tveganj družbene izključenosti v vsakdanjem življenju« ter odkrivajo možnosti »za boljši družbeni in participativni položaj ljudi, ki jih družbena neenakost in tveganja najbolj zadevajo«. Na osnovi tako izčrpne obravnave problematike vsakdanjega življenja predlagajo rešitve za »boljši participativni položaj« marginalnih skupin, kot so skupna stranišča za moške in ženske, ali pa organizirajo »umetniške« fotografske razstave s pornografskimi in sadomazohističnimi elementi, kot so jo pred časom ponudili na ogled v avli FDV.
FDV je v javnosti poznana tudi kot glavni ovaduh, ki globalnim družbenim omrežjem, kot so YouTube, Twitter in Facebook, sporoča in predlaga cenzuro vsebin, ki niso v skladu z doktrino kulturnega marksizma, ker je po njihovem potrebno drugače misleče eliminirati. Zato FDV nekateri imenujejo kar »fakulteta špicljev«, potem ko je pridobila status »verodostojnega prijavitelja« oziroma status zanesljivega ovaduha drugače mislečih državljanov Slovenije, z denarjem katerih se sicer tudi financira.
Javnost ne sme do podatkov o finančni izgubi in plačah na FDV
Tovrstne »študijske programe« proučevanja transseksualcev (ki jih je po nekaterih ocenah v celi populaciji zgolj pol odstotka!), namenjene marksistični razgradnji tradicionalne družbe, financira slovenska država z davkoplačevalskim denarjem. Hkrati pa financira tudi dejavnost ovaduštva, namenjenega obračunavanju s politično opozicijo in vsemi tistimi državljani, ki nasprotujejo marksizmu in vladajočemu režimu. Zato seveda ne preseneča, da je FDV s svojim režimskim poslanstvom hermetično zaščitena pred kritično javnostjo in izključena iz vseh afer, tudi iz tistih, v katere je vključena Univerza v Ljubljani in ostale njene članice. Prav tako ni mogoče prebrati praktično ničesar o poslovni izgubi, s katero se je FDV v preteklosti soočala, ko je, kljub več kot 13 milijonov evrov letnega proračuna, očitno porabila še precej več.
Po javno dostopnih podatkih je FDV zgolj leta 2018 razpolagal s kar 13.347.410 evrov skoraj izključno javnih sredstev, saj je zgolj 1,3 mio evrov pridobil s »prodajo proizvodov in storitev«. Teh dobrih 13 milijonov evrov je profesorska smetana tudi porabila – 13.317.729 evrov, če smo natančni, pri čemer je imela 82.470 evrov poslovne izgube iz preteklih let. Medtem, ko so bile številne fakultete tarča »afere z dodatki«, ki naj bi razkrila domnevno nezakonita izplačila dodatkov za stalno pripravljenost, so ti sumi FDV in njeno vodstvo na čelu z dekanjo Moniko Kalin Golob čudežno obšli. Vzrokov za poslovno izgubo FDV ni nikoli javno pojasnila, niti niso mediji ob razkritju finančne luknje vztrajali na razkritju zaslužkov tam zaposlenih kadrov.
Javnost ima vso pravico izvedeti, kaj delajo na FDV z davkoplačevalskim denarjem. Prav tako ima javnost pravico izvedeti, kako visoko plačo z dodatki imajo na primer zagovornica skupnih stranišč dr. Tanja Rener ali pa dežurni preganjalci sovražnega govora, ki kot za stavo vsi prihajajo iz FDV.
Poglejmo nekatera imena zaposlenih in zunanjih sodelavcev FDV, katerih plače, honorarji, dodatki in drugi prihodki, plačani iz državnega proračuna, morajo očitno ostati javnosti skriti, saj bi v nasprotnem primeru verjetno ne imeli takšne avtoritativne moči pranja možganov širšemu občestvu Slovenije s svojim vsakodnevnim pojavljanjem v medijih. Gre za imena, ki se nenehno pojavljajo na televizijskih ekranih v obliki komentatorjev, analitikov, vplivnežev, h katerim režimski mediji nenehno hodijo po izjave, intervjuje in ki se zdijo poklicani komentirati prav vse, kar se na tem planetu dogaja. Seveda z eno in edino prevladujočo linijo: kulturnim marksizmom in obračunavanjem z vsem in vsemi, ki mu nasprotujejo. Ljudje, kot so Tanja Rener, Marko Milosavljevič, Barbara Rajgelj, Vlado Miheljak, Gregor Tomc, Igor Lukšič, Rado Bohinc, Niko Toš, Ljubica Jelušič …, morajo biti zaščiteni pred očesom javnosti, ko gre za razdelitev javnega denarja, saj bi drugače ne bili preprečljivi v svojem agresivnem levičarstvu.
Prav tukaj se skriva odgovor na vprašanje, kako to, da se Fakulteta za družbene vede ne pojavlja v kontekstu nobenih dodatkov, izplačil, honorarjev, ki so in še razburjajo slovensko javnost. Kako to, da je tako imenovano raziskovalno novinarstvo od Dela do POP TV odkrivalo domnevne nepravilnosti samo pri nekaterih fakultetah, ne pa tudi na FDV? Je sprega medijev, vladajočega režima in FDV res tako trdna, da se tudi pri takšnih vprašanjih, kot so transparentnost porabe javnega denarja, plače in honorarji zaposlenih na FDV, lahko mirno prikriva informacije, ki bi morale biti javne, da ne bi bil prizadet njihov medijski monopol pri ustvarjanju javnega mnenja?
Deset milijonov evrov v 2018 samo za plače 24/7stalno medijsko pripravljenih FDV kadrov
Vprašanja lahko obrnemo tudi drugače. Glede na vsebino javnih nastopov zgoraj omenjenih profesorjev FDV, bi “dodatek za stalno pripravljenost”, če že komu, pripadal prav njim, saj so s svojo 24/7 medijsko vseprisotnostjo tako rekoč non stop v službi režima. Zdi se, da so za svojo “stalno medijsko pripravljenost” tudi bogato plačani. Drugače si ni mogoče razložiti podatka, da je FDV v letu 2018 samo za plače porabila kar 9.965.870 evrov. Višina bruto plač brez dodatkov za pedagoške nadobremenitve(!) je na spletni strani FDV objavljena anonimno, torej brez navedb imen posameznih prejemnikov. Posebej pa je poudarjeno, da FDV ne izplačuje sredstev za povečan obseg dela iz tržne dejavnosti. Verjetno zato, ker je ni. Dvomimo namreč, da se v gospodarstvu najdejo podjetja, ki bi naročala analize vsakodnevnega življenja, diskriminiranosti spolnih manjšin, uvedbe skupnih stranišč za zaposlene in podobnih umotvorov, ki bi jih FDV lahko prodajala. Naročniki storitev FDV so namreč drugje. So režimski mediji sami. FDV ne samo da ustvarja novinarje, ki se potem z že vgrajenim neomarksizmom zaposlijo v slovenskih medijih, ampak jih potem ponovno veže nase z različnimi oblikami sodelovanja, na primer z mesti asistentov profesorjev ali z mentorskimi dogovori.
Nagrajena Tina Kristan: od objave dostavljenega gradiva do mesta asistentke na FDV
Znan je primer Tine Kristan, novinarke, ki je na Delu objavila dokumente o dodatkih za stalno pripravljenost nekaterih univerzitetnih profesorjev. Spomnimo. Afera je pripeljala k odstopu tedanjega finančnega ministra Dušana Mramorja, takrat glavnega konkurenta Mira Cerarja. Danes se morajo na sodišču zaradi izplačila teh dodatkov braniti nekateri profesorji Ekonomske fakultete. Marko Milosavljević je bil mentor Tine Kristan, ki je za dosežke na področju raziskovalnega novinarstva dobila novinarsko nagrado, Kristanovo pa je nagradila tudi FDV, in sicer tako, da jo je na predlog Milosavljevića kot zunanjo sodelavko habilitirala v naziv asistentke. Študentom 1. letnika novinarstva razlaga o osnovah novinarskega sporočanja, v 2. letniku pa razlaga o preiskovalnem novinarstvu, komentarju in analizi.
Lahko se le vprašamo, ali bo končno kdo prekinil to nečastno univerzitetno mandarinarstvo, ki se odvija pred očmi javnosti? Kdo bo naslednji »asistent« in novinarski nagrajenec z mentorji iz Fakultete za družbene vede? Bo to oseba, ki najbolj udriha čez politično opozicijo? Ali bo to oseba, ki najbolj vneto prijavlja »politično nekorektne« objave na socialnih omrežjih? Morda bo novi nagrajenec oseba iz novinarskih vrst, ki bo znova brez sramu objavila dostavljene ji podatke o plačah, denimo, profesorjev na medicinski fakulteti, ki za razliko od nekaterih drugih fakultet dejansko ustvarjajo znanje in slovensko znanost? Ali pa ponovno iz Ekonomske fakultete, ki za razliko do FDV, dejansko ustvarja v gospodarstvu zaposljive kadre? Kdorkoli bo novi izbranec, eno je gotovo. Fakulteta za družbene vede bo brez trohice pomislekov učinkovito opravila svoje mandarinsko režimsko poslanstvo, kot vedno doslej. Plačilo je previsoko, da bi se mu odrekli.
