O zadevi Novič in Stephan, ki sta očitno povezani, v Demokraciji pišemo že leta. Prepričani smo, da smo bistveno pripomogli k razkritju kriminalnega dogajanja na Kemijskem inštitutu, ki ga je »pokrila« globoka država. Zadevo Novič zdaj še tretjič (!) obravnava ljubljansko okrožno sodišče. Spomnimo: Na Okrožnem sodišču v Ljubljani so 3. julija začeli glavno obravnavo v tretjem sojenju Milku Noviču, obtoženemu umora nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika. Novičeva obramba je sicer predlagala, da bi sodišče narok zaradi Novičeve odsotnosti preložilo, a predlogu ni bilo ugodeno. Zdravniško potrdilo Novičeve osebne zdravnice je bilo sicer povsem jasno, da se Novič ni bil zmožen udeležiti začetka obravnave, vse naslednje pa da je zmožen spremljati le dve ali tri ure dnevno. A senat sodišča, ki ga vodi sodnica Sinja Božičnik, zdravniškemu potrdilu ni sledil, saj naj iz njega ne bi izhajalo, da se Novič ne more udeležiti naroka. Odločil je tudi, da bo sodišče postavilo sodnega izvedenca (po naših podatkih je to specialist psihiatrije Miha Derganc z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana), ki bo preveril, ali je Novič zmožen prihajati na sodišče, in če je, za koliko časa. Do takrat pa sodišče meni, da se je Novič obravnav zmožen udeleževati. Mar res?
Radonjić ponudi delno analizo
Strokovno analizo je medijem nedavno posredoval sodnik Zvjezdan Radonjić: »Zadnje čase se intenzivira razprava o selektivnem delovanju državnih organov na relaciji MNZ – državno tožilstvo – sodstvo, ki po vrsti zatrjujejo neodvisnost od političnih in zalednih struktur, grajajo napade ‘na stroko’ in zagovarjajo lastne odločitve. Vključno z ministrico za pravosodje zavračajo internacionalizacijo nepravilnosti. Vsakogar in vse obravnavajo po poklicnih merilih, ne selekcionirajo pregona. Razloge kritik iščejo v poskusih politične podreditve,« uvodoma opozori Radonjić in ponudi delno analizo precej znanega primera, primera Novič. »V prvem sojenju tega primera je vrhovno sodišče razveljavilo sodbi nižjih sodišč zaradi več hudih kršitev ustavnih pravic ter naložilo ponovno sojenje z jasnimi procesnimi zaključki. Poročevalka v zadevi kasneje ni dobila potrebne podpore za izbiro med ustavne sodnike. Prebrati je trditve, da tudi zaradi odločitve v predmetni zadevi,« objasni sodnik Radonjić.
Štiri kazenske ovadbe
»V tem ponovljenem sojenju se je sodnik oprijel razmislekov vrhovnega sodišča in izpeljal postopek, ne da bi kršil pravice, kršene v prvem postopku. Po zaključenem primeru so zoper sodnika vložili 4 kazenske ovadbe; nobena med njimi ni bila zavržena, MNZ ni v nobeni izmed zadev obvestilo državnega tožilstva, da razlogov za postopanje ne vidijo, državno tožilstvo kazenskih ovadb ni zavrglo, temveč je naročilo nadaljnje policijsko poizvedovanje. Vse ob dejstvu, da v ovadbah ni niti sledov o kakršnem koli sumu česarkoli spornega, še posebej ne primerjajoč ‘dokazno gradivo’ z nekaterimi zavrženimi zadevami tipa pranja iranskega denarja, v katerih so obstajali najmanj razlogi za dvom, pa je zadeva obtičala v predalih tožilstva. Sodba je bila razveljavljena zaradi domnevnih kršitev postopka, o obstoju katerih bodo spregovorili mednarodni strokovnjaki in telesa, vendar zaenkrat ne kaže na karkoli bistvenega,« je zapisal sodnik Zvjezdan Radonjić.
Tretje sojenje v zadevi Novič
»Tretje, potekajoče sojenje je od prvega naroka dalje obremenjeno z ocenami, da je že poseženo v temeljne ustavne pravice tipa neenakosti pred zakonom, kršenja pravice do izvajanja dokazov ter pravice do neposredne obrambe,« opozori Radonjić in doda: »Ne da bi se spuščal v postopek in izhajajoč iz medijskih objav, ne morem mimo odločitve o sojenju v nenavzočnosti. Potem, ko je obdolženec na zahtevan predpisan način utemeljil dejstvo hudo načetega zdravja, kar po zaključku kar dveh zdravnikov onemogoča sojenje (v celoti ali delno), se je sodišče odločilo za sojenje v nenavzočnosti, ocenjujoč zdravstvene zaključke kot nezadostne za upravičevanje izostanka. Odrejeno je sicer izvedenstvo medicinske stroke, ki bo post festum potrdilo ali izničilo zaključke o pravičnosti več ur trajajočega sojenja dvakrat ali trikrat na teden. Po oceni večjega dela stroke odločitev odstopa od prevladujoče sodne prakse; sodniška odločitev namreč, da bi bila zakonita, ne sme odstopati od večinsko sprejete sodne prakse; poljuben odstop v bistvenih vprašanjih sam po sebi ustvari dvomov o zakonitosti postopka,« je v svoji delni analizi jasen sodnik Radonjić, ki jo podkrepi s tremi primeri odločb vrhovnega sodišča, čeprav jih je več deset, »ki vržejo luč na pogoje za zakonito sojenje, kadar obdolženca ni zaradi zdravstvenih razlogov«.
Dr. Milko Novič. Foto: Demokracija.si
Sodna praksa
Omenimo eno izmed odločb vrhovnega sodišča z evidenčno številko VSL23042 in datumom 25. 10. 2007, ki jo izpostavi tudi sodnik Radonjić v svoji analizi. »V povezavi z načelom sojenja v nenavzočnosti je sodna praksa desetletja nespremenjena, kadar se obdolženec sklicuje na bolezensko stanje kot razlog prekinitve postopka,« zapiše in pojasni omenjeno odločbo vrhovnega sodišča: »Ko sodišče ocenjuje, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, ne sme zakonske določbe o sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršilo ustavne pravice strank v postopku. Pritožnik namreč upravičeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu sodi v njegovi nenavzočnosti. Po drugi alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. To ustavno pravno jamstvo med drugim obdolžencu zagotavljajo tudi določbe 288. člena ZKP, ki sodišče zavezujejo, da mora obdolženca povabiti na glavno obravnavo, mu omogočiti, da ima zadosti časa za pripravo obrambe, na glavno obravnavo pa mora biti tudi pravilno vabljen. Zakon o kazenskem postopku sicer sodišču omogoča tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Ker pa gre za izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, z upoštevanjem konkretnih okoliščin primera.«
Sodnik Radonjić sicer navede še dva primera odločb vrhovnega sodišča, a bistveno je, da »sodna praksa vrhovnega, večkrat potrjena tudi na ustavnem sodišču, narekuje torej sodišču prve stopnje, da ob predložitvi ustreznega zdravstvenega potrdila (ali celo dveh) prepusti odločitev o upravičenosti izostanka usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom, do odločitve katerih naj samo ne razsoja ali oblikuje zaključkov. Narok je torej treba takoj prekiniti in preložiti do odločitve medicinske stroke,« izpostavi Radonjić in ob tem razloži, da »obravnavanje v vmesnem času predstavlja absolutno bistveno kršitev«. »Ob tolikšnem številu poenotene sodne prakse ne more biti dvoma, da je laična sodniška ocena nedopustna in da neposredno ustvari stanje ustavne protipravnosti. Toliko bolj zanimivo bo počakati, ali bo višje sodišče za vsako ceno skušalo sanirati, relativizirati storjeno kršitev, odstraniti prilastek absolutnosti, kar ni mogoče brez vrste komičnih pravnih lupingov in akrobacij. Ker je v prvem sojenju spregledalo kakšnih ducat absolutnih bistvenih kršitev, približno toliko pa se jim je prikazalo v drugem, bo zanimivo spremljati blodnjake opravičevanja vnaprej zastavljenih ciljev z devastacijo ustavnih izhodišč.«
»… med narokom zgrudi, morda celo umre …«
Sodnik sklene svojo analizo: »Stran, zainteresirana za obsodbo, ki v prvem sojenju ni imela pripomb na evidenten masaker temeljev ustave obeh stopenj, v drugem pa so se jim kršitve prikazovale na vsakem koraku, tudi v tem tretjem sojenju zagotovo ne bo zaznala nič spornega. Državno tožilstvo se v evidentno hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ne zatika, ne vlaga kazenskih ovadb zaradi siljenja v nadaljnje strese hudo bolnega človeka, sodstvo ne uvaja disciplinskih postopkov, ne osporava etične plati postopanja, ki utegne neposredno ogroziti življenje leta in leta maltretirajočega človeka brez ustrezne pravne podlage. Še več: znamenita državna tožilka označi življenjsko ogroženega obdolženca za zavlačevalca postopka. Če se obdolženec v prihodnjih mesecih, preden stroka ugotovi resnost zdravstvenih težav, med narokom zgrudi, morda celo umre, bo zanimivo spremljati tone brezdušnih sprenevedanj, splošnega odklanjanja odgovornosti ter nadaljnjega pozivanja na avtonomijo organov in vej. Še najbolj zanimivo bo spremljati pranje rok tistih, ki iz ozadja narekujejo pospešitev hitrosti v izognitev zastarevanju, ne oziraje se na Ustavo, ZKP, pravičnost in zdravje, medtem ko se z rokami in nogami otepajo pravice do poseganja vase.«
Petra Janša
