Če je ob privatizaciji dela NLB veljala omejitev, da delnic ne smejo kupiti družbe, ki so v najmanj petinski lasti države, z uvrstitvijo delnic NLB na borzo teh omejitev ni več. “Omejitev ni več, slovenska podjetja pa se bodo avtonomno odločala, ali je naložba v delnice NLB smiselna ali ne,” je povedala predsednica uprave SDH Lidija Glavina.
Glavina je na sredinem odboru DZ za finance, ki je razpravljal o privatizaciji NLB in Abanke in na njem zavrnil predloge Levice, da bi se postopka ustavila, dejala, da delnice NLB sedaj lahko kupujejo vsa slovenska podjetja in pokojninski skladi. Pred uvrstitvijo na borzo in v samem privatizacijskem postopku je namreč Agencija za trg vrednostnih papirjev v mnenju enemu od upravljavcev pokojninskih skladov zapisala, da delnic NLB ne smejo kupovati družbe, ki so v najmanj petinski lasti države.
Država se je za privatizacijo NLB odločila po postopku prve javne prodaje delnic (IPO), katerega namen je bil, da banka dobi razpršeno lastništvo, država pa v njej na koncu obdrži 25 odstotkov plus eno delnico, pri čemer noben investitor tega deleža ne sme preseči. “To piše v statutu NLB in kdor bi kupil več, bi izgubil glasovalne pravice,” je pojasnila Glavina.
A garancije za to, da se investitorji ne bi povezali in želeli preglasovati države, ni, je priznala. “Je pa zadeva malo verjetna,” je dodala in pojasnila, da je v svetu veliko primerov razpršenega lastništva. Prepričana pa je, da so “vlagatelji investirali v zgodbo NLB, ker ji verjamejo in verjamejo, da jim bo strategija NLB prinesla donos. Nimajo vsi interesa, da bi postavljali upravo”.
Kakšna točno je lastniška struktura, Slovenski državni holding (SDH) in NLB ne smeta razkriti. Je pa Glavina povedala, da je lastništvo zelo razpršeno, njegov “skupek pa je garancija, da bo za to banko dobro poskrbljeno”.
NLB ima po njenih besedah več kot 100 različnih investitorjev, 60 odstotkov jih je dolgoročnih vlagateljev, 30 odstotkov kratkoročnih, nekaj je institucionalnih, kot je Evropska banka za obnovo in razvoj s 6,25-odstotnim deležem. Malih vlagateljev je približno dva odstotka.
Po geografskem poreklu jih je približno 40 odstotkov iz Velike Britanije, 27 odstotkov iz ZDA, približno 16 odstotkov iz Slovenije in regije. “V seznamu, ki ga ne smemo razkriti, je cela vrsta najbolj uglednih svetovnih vlagateljev,” je zagotovila.
Čeprav je bilo zanimanje za NLB na trgu precejšnje, je bilo treba v zameno za to, da nihče ne sme preseči nadzornega deleža države, plačati neko ceno oz. t.i. diskont, je pojasnila. Cenovni razpon so skupaj s svetovalci postavili po pogovorih z več kot 300 investitorji po svetu. “Če bi ceno dvignili za pol evra, transakcija ne bi uspela,” je dejala. Po njenih besedah je zato kljub kritikam nizkega iztržka transakcija uspeh, saj je bila “edina ali zelo redka transakcija, ki se je uspešno zaključila v zadnjega pol leta”.
Državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja je dodal, da je treba ob ceni gledati tudi na to, da so dividendni donosi relativno stabilni in da so večina vpisnikov dolgoročni vlagatelji. “Ključne funkcije NLB ostajajo v Sloveniji, banka je vodena in upravljana iz Ljubljane ter ostaja regionalni igralec,” je povzel. Metoda s strateškim vlagateljem zagotavlja višjo ceno, ker plača premijo, razpršeno lastništvo pa prinaša nižjo ceno, a druge koristi, je izpostavil.
Glavina je dejala, da je v nadzornem svetu NLB prosto še eno mesto. Ali bodo nadzorniki po spremembi lastniške strukture banke odstopili, se bodo “odločili sami”. “S strani vlagateljev ni bilo nobene takšne zahteve,” je zagotovila.
