Prejšnji teden je voditelj oddaje Drugorazredni Luka Svetina v zadnji epizodi pred poletnim premorom razkril dokumente, ki si jih doslej v povezavi z lanskim požarom v Kemisu in drugih nevarnih obratih predelave odpadkov ni upal objaviti noben drug slovenski medij. Zakaj je tako? Logično sklepanje vodi vse do najvišjih instanc Republike Slovenije z vlado Mira Cerarja na čelu. Namreč – Evropska komisija, ki jo zastopata agenta Sanfrutos Cano in D. Kukovec, z naslovom za vročanje v Luksemburgu, sta 6. aprila lani dobila tožbo proti Republiki Sloveniji zaradi neustreznega skladiščenja velike količine izrabljenih gum, mešanja gum z drugimi odpadki ter nedovoljenega prekomernega shranjevanja drugih nevarnih odpadkov. Ne samo da je bil to hud udarec za podobo Slovenije v očeh drugih držav Evropske unije, to je pomenilo tudi avtomatično kazen za vsa druga velika slovenska podjetja, ki se niso držala evropske direkcije iz leta 2008. V prvi vrsti za Kemis, v katerem je zgorelo skoraj 500 ton nevarnih kemičnih odpadkov, kmalu za njim pa še za Ekosisteme v Novem mestu, kjer se po naših virih še danes nič kaj dosti ni spremenilo na bolje. Javno razkritje sodbe luksemburškega sodišča daje slutiti, da serijski požari v nevarnih predelovalnih obratih, ki so lani poleti zajeli Slovenijo, niso bili nobeno naključje, ampak dobro načrtovana usklajena akcija.
Obrnili smo se na znano pravnico in odvetnico Lucijo Šikovec Ušaj, ki je za oddajo Drugorazredni tolmačila pomen te odmevne sodbe. Po naših virih je bila sicer proti Republiki Sloveniji podana anonimna prijava, zato je ta sodba dokaz, da je lahko država obsojena tudi na podlagi pričevanja katerega koli posameznika. “Gre natančno za sodišče evropskih skupnosti, sodišče, ki je locirano v Luksemburgu, njegove članice so vse države Evropske unije. To sodišče, če poenostavim, skrbi za usklajenost pravnega reda države članice z evropskimi direktivami in predpisi,” pojasnjuje Ušajeva in dodaja, da se lahko na to sodišče obrnejo tako države kot tudi anonimni posamezniki, če menijo, da njihova država ne spoštuje določenih zakonov.
V tem konkretnem primeru je sodba, ki je bila izdana 6. aprila 2017, temeljila na anonimni prijavi proti gramoznici, ki leži nad največjim nahajališčem pitne vode v Sloveniji. “Same gume, v tej količini, kot so bile hranjene, so presegale dovoljene količine po okoljevarstvenem dovoljenju, takrat pa je komisija naši državi že izdala opomin. Ta sodba je torej pomenila, da mora Slovenija začeti spoštovati pravila Evropske unije, torej evropski pravni red o varovanju okolja,” opozarja naša sogovornica. Torej se je bilo zelo prijetno pravočasno znebiti nevarnih odpadkov, ki so bili prekomerno skladiščeni, hkrati pa tudi celotne dokumentacije o tem, kateri odpadki so se sploh skladiščili. Kazni bi bile namreč hude.
Lucija Šikovec Ušaj pravi, da bi morala biti na podlagi sodbe luksemburškega sodišča hudo finančno kaznovana podjetja, kot sta Kemis in Ekosistemi. Oba sta nekaj tednov pozneje gorela. Naključje? (Foto: Nova24TV)
Sosledje dogodkov strašljivo – kmalu po sodbi Slovenija v plamenih
Naključje? Težko verjetno, glede na to da je Kemis v državni lasti. Sosledje dogodkov je namreč kot iz hollywoodskega filma. V dobrem mesecu dni so drug za drugim zgoreli Kemis na Vrhniki, Ekosistemi v Novem mestu in predelovalnica sveč v Lendavi. Po naših informacijah je bila anonimna prijava kmalu po sodbi luksemburškega sodišča podana tudi proti Kemisu, podali naj bi jo kar posamezni uslužbenci ministrstva za okolje. Čudi pa, da inšpekcijske službe prej nikoli niso odkrile nobenih nepravilnosti. Ko je 15. maja najprej zagorelo v Kemisu, so zgorele stotine ton strupenih odpadkov, ki so se sprostile v vrhniško ozračje. Zgorela je tudi dokumentacija, kaj je gorelo v Kemisu, s tem pa dokazi, kako se je sistematično vrsto let kršilo evropsko zakonodajo.
Vrhničani v teh dneh znova bučno protestirajo in podpisujejo peticije proti nadaljnjemu obratovanju Kemisa, saj le-ta od maja dalje spet nemoteno posluje in načrtuje celo gradnjo dodatnih hal, torej povečanje svojega skladišča. Zanimivo je, da mu ni bilo treba obnoviti gradbenega dovoljenja, kar je sicer stalna praksa, s katero se sooča navaden, drugorazredni slovenski državljan, če mu denimo zgori podstrešje. Kemis je namreč rekonstruiral svoj prostor, dodal nove požarne stebre, zato je skrajno nenavadno, da gradbena inšpekcija ni zahtevala ponovne pridobitve gradbenega dovoljenja oziroma ni “komplicirala”.
Danijel Cukjati, mestni svetnik iz vrst SDS, opozarja, da se je Kemis že prej širil brez ustrezno sprejetih prostorskih planov. (Foto: Nova24TV)
Civilna iniciativa: Nadaljnje poslovanje Kemisa je nelegitimno
V Kemisu sicer občanom zdaj obljubljajo isto kot pred desetletjem, ko je strupeni kemični obrat v Sinji Gorici pri Vrhniki prvič odprl svoja vrata. Da bo zdaj vse varno, a tega nihče ne verjame več. Leta 2008 so namreč občinske svetnike peljali na ogled podobnega obrata v Avstrijo, kjer pa je vse skupaj na precej višji ravni kot na Vrhniki. Naj spomnimo, da je Občinski svet Občine Vrhnika, ki predstavlja vse Vrhničane, že 30. maja lani na 5. izredni seji soglasno sprejel naslednji sklep: “Občinski svet Občine Vrhnika ugotavlja, da je lokacija, na kateri se nahaja družba Kemis, d.o.o., neprimerna za dejavnost zbiranja in ravnanja z nevarnimi odpadki, in zato zahteva, da se premesti na drugo lokacijo izven občine Vrhnika.”
Stališču občinskega sveta, da je nadaljnje poslovanje Kemisa na Vrhniki nelegitimno, so se pridružili v civilni iniciativi Eko Vrh, civilni iniciativi Sinja Gorica, civilni iniciativi Nočemo smradu na Vrhniki, Ribiški družini Vrhnika pa tudi posamezni sveti krajevnih skupnosti v Občini Vrhnika, ter ugledna Vrhničana – častni občan akademik dr. Branko Stanovnik in častna občanka, strokovna vodja ZD Vrhnika, dr. Helena Rožmanc-Drašler.
Dokumenti, ki niso prišli v slovensko javnost. Zakaj jih Nova24TV objavlja prva, ostaja velika skrivnost. (Foto: Nova24TV)
Župan Vrhnike Stojan Jakin “obrnil” ploščo: Naša občina je premajhna za tako velike, nevarne obrate
A kakšna je Vrhnika leto dni pozneje? Prebivalci ostajajo prestrašeni. Zgodba je sicer zapletena, opozarja mestni svetnik iz vrst SDS Danijel Cukjati. Opozarja, da je bil župan Stojan Jakin prej dolgo časa na strani Kemisa in njegovega zdaj že bivšega direktorja Emila Nanuta, da pa je zdaj previdnejši v izjavah, predvsem zato, ker so se ljudje tako odločno postavili proti. “Vedno imamo občutek, da ima občina figo v žepu, čeprav ji zdaj res ne moremo več očitati, da nič ne dela,” pravi Cukjati. Namreč – občina je ob prizadevanjih občinskega odvetnika dosegla, da je upravno sodišče razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da občina ni stranka v postopku. Če bodo po ponovnem odločanju na Vrhniki uspešni, bi bila to revolucionarna odločitev na slovenskih tleh, saj bi bile poslej občine in njeni občani bolj upoštevani pri tem, kakšni obrati se smejo in kakšni se ne smejo graditi v njihovem bivalnem okolju.
Župan Stojan Jakin sicer vse dosedanje očitke mestnih svetnikov zavrača in poudarja, da čeprav Kemis Slovenija potrebuje, pa je Vrhnika čisto premajhen kraj, kjer bi lahko skladiščili tako velike količine nevarnih odpadkov. Očitkov o tem, da je občina mižala na obe očesi, ko se je Kemis protizakonito širil, preden so bili sprejeti ustrezni prostorski akti, pa tudi ne sprejema. “Takrat se s tem nisem ukvarjal, Kemis je verjetno zgradil nadstrešek, da bi zaščitil odpadke pred dežjem. Očitno so gradili, preden so dobili dovoljenje, ampak tako se dela v Sloveniji. Če je to zakonito, pa je spet drugo vprašanje,” je še priznal Jakin, ki trdi, da čeprav Nanuta pozna še iz časov, ko je sam vodil komunalno podjetje, ne stoji na njegovi strani.
Strup iz Kemisa se je iztekel v Tojnico, od tam naprej pa v Ljubljanico in Savo, opozarja Vladimir Mikec iz vrhniške ribiške družine. (Foto: Nova24TV)
Leto dni pozneje prebivalci nikogar več ne zanimajo, Kemis je saniral samo svoje zemljišče
Vrhničani tudi niso zadovoljni s tem, kakšne odgovore so jim ponudile pristojne institucije po požaru. Če je denimo zdravnica Metoda Dodič Fikfak, ki je je zdravila poškodovane gasilce, ki so pogasili ogenj in tvegali svoja življenja, nekateri celo brez dihalk, ki jih je primanjkovalo, dejala, da bodo posledice na ljudeh zaradi nalaganja težkih kovin vidne šele desetletja pozneje, so državne institucije ves čas trdile, da požar za ljudi ni bil nevaren. “Sprašujemo se, zakaj torej take objekte sploh potrebujemo? Saj če gorečih 500 ton nevarnih odpadkov ni nevarno za ljudi, pa jih dajmo kar kuriti vsak sam na svojem vrtu,” sarkastično pripomni Cukjati.
Podobno meni soseda Kemisa, podjetnica Bernard Kropf, ki opozarja, da potok Tojnica ni bil ustrezno saniran. “Ne, kar se tiče moje okolice, zemlje in vode okrog moje hiše, ni bilo nič saniranega. Sanirali so samo tistih 150 metrov od podjetja Kemis, vse ostalo pa je tako, kot je bilo po požaru. Nihče ni prišel, nihče ni ničesar naredil,” je ogorčena Kropfova. Po njenih besedah bi morali ustrezno vzorčiti zemljo in vodo, pa ju niso. Sama je na analizo poslala svoje vzorce, ki so pokazali veliko toksičnost mulja v Tojnici, medtem ko analize, ki jih je delal ARSO, tega niso pokazale. Zakaj? “Zdi se, kot da je rezultate natipkala tajnica na tej republiški agenciji.” Tudi Vladimir Mikec, predsednik Ribiške družine Vrhnika, dodaja, da je Tojnica mrtev potok: “Po naših ugotovitvah je neposredno po požaru zastrupljena voda dosegla vse od Ljubljanice pa do Save.”
Vodstvo Kemisa se ni upalo soočiti z ekipo Drugorazredni, čeprav je tri ure stala pred vhodom v obrat. (Foto: Nova24TV)
Vhod v Kemis zastražen, Nanut na dopustu, novi direktor “nima časa” za novinarje
Do danes so podpisniki peticije proti nadaljnjemu obratovanju Kemisa na Vrhniki zbrali že skoraj 3000 podpisov, knjiga s podpisi je na voljo tako v Cankarjevem domu kot tudi občinski knjižnici. V civilni iniciativi Eko Vrh sicer menijo, da s podjetjem še naprej upravlja Emil Nanut, čeprav je pred nekaj tedni odstopil in svoje mesto prepustil Boštjanu Šimencu. Sam zdaj nastopa v vlogi prokurista. Član iniciative Milenko Gajić opozarja, da temu občani ne verjamejo, saj Nanut kot izkušen kemik, ki naj bi tudi točno vedel, kaj mora zgoreti, da se podjetje izogne kazni, bržkone še naprej iz ozadja upravlja podjetje. “Potem ko je odstopil kot direktor, se je na enem dopisu spet podpisal kot direktor,” opozarja Gajić.
Kako je zdaj v Kemisu, je ekipa Drugorazredni poskušala preveriti tudi sama, a so se nam raje izognili. Emil Nanut je dejal, da je na dopustu in naj se obrnemo na novega direktorja, Boštjan Šimenc pa je dejal, da za nas nima časa, čeprav smo ga klicali pred vhodom v Kemis in bi si verjetno zlahka vzel deset minut za nas. Nas je pa napotil na Nanuta, češ je bolj primeren za komuniciranje z mediji – kadar pač ni na dopustu. Edina, ki je z ekipo Drugorazredni komunicirala na štiri oči, je bila vidno nervozna varnostnica, ki nas je na vsak način poskušala odgnati s ceste nasproti poslopja. Grozila je, da nas bo tožila, če se kakor koli znajde na našem posnetku – pa čeprav je nato ves čas “plesala” v kadru.
Luka Svetina
