Piše: Vančo K. Tegov
Ali se lokalna politika iz tekmovanja različnih programov in pogledov spreminja v vedno ostrejši politični konflikt, pri katerem na koncu ne izgublja posamezna stranka, temveč mesto in njegovi prebivalci.
Ko politični prostor postane talec nenehnega obračunavanja, začne politika izgubljati svojo osnovno funkcijo – reševanje konkretnih problemov ljudi. Cena pa se plačuje iz skupne mestne blagajne in iz kakovosti življenja vseh prebivalcev.
Kdaj je politično soočenje še demokratična razprava in kdaj postane politična radikalizacija?
Demokracija brez različnih pogledov ne obstaja. Različnost političnih programov, argumentov in interesov je nekaj normalnega in celo nujnega. Problem nastane takrat, ko politično soočenje ne išče več najboljših rešitev za mesto, ampak postane samo sebi namen.
Ko nasprotnik ni več politični konkurent, temveč sovražnik. Ko argument zamenjajo osebne diskreditacije. Ko se vsako vprašanje spremeni v politični obračun, vsaka kritika v napad in vsaka drugačna ideja v nekaj, kar je treba že vnaprej zavrniti.
Takšna politika postopoma ustvarja okolje, v katerem postaja pomembneje kdo je nekaj predlagal, kot pa kaj je bilo predlagano.
In takrat se začne nevarna pot. Ne nujno v skrajnost čez noč, ampak po majhnih korakih: več nezaupanja, več politične izključljivosti, več osebnih obračunov in vse manj pripravljenosti poslušati drugega.
Vprašanje za Celje zato ni, ali se bomo politično prepirali. Vedno se bomo. Vprašanje je, ali se bomo znali prepirati o rešitvah ali pa bomo politični konflikt spremenili v način upravljanja mesta.
Ali se ideološki in osebni konflikti postavljajo pred razvojne interese Celja?
Mesto potrebuje ceste, stanovanja, urejen javni prostor, učinkovite javne službe, nova delovna mesta, razvoj gospodarstva, urejeno okolje in predvsem občutek, da se stvari premikajo.
Prebivalca Celja praviloma ne zanima, kdo je na seji mestnega sveta glasneje govoril. Zanima ga, ali je cesta urejena, ali lahko njegov otrok pride do stanovanja, ali mesto zagotavlja varno in kakovostno okolje, ali so postopki razumni in ali se javni denar uporablja učinkovito.
Zato je legitimno vprašati: koliko odločitev v lokalni politiki je sprejetih zato, ker so dobre za Celje, in koliko zato, ker so politično koristne za posamezno stran?
Če postane politična pripadnost pomembnejša od vsebine predloga, mesto izgublja. Če se dobre ideje zavračajo samo zato, ker prihajajo z »napačne« politične strani, izgublja mesto. In če se slabe odločitve podpirajo samo zato, ker jih sprejema »naša« stran, je cena spet skupna.
Celje ni politični poligon. Je mesto, v katerem ljudje živijo, delajo, ustvarjajo družine in plačujejo davke.
Koliko stane mesto politično prepiranje, blokiranje in kratkoročno odločanje?
Vsak politični konflikt ima lahko svojo ceno. V lokalni skupnosti pa je ta cena še posebej konkretna.
Če se odločanje zavleče, se lahko zavlečejo projekti. Če se projekti zavlečejo, lahko narastejo stroški. Če se razvojne prioritete spreminjajo zaradi vsakokratne politične konstelacije, mesto težje načrtuje dolgoročno.
Toda cena ni samo finančna. Obstaja tudi cena izgubljenega časa, zamujenih priložnosti in izgubljenega zaupanja.
Investitor, podjetnik, mlada družina ali posameznik ne potrebuje političnega spektakla. Potrebuje predvidljivo okolje. Potrebuje občutek, da pravila veljajo, da se odločitve sprejemajo in da se mesto zna razvijati tudi skozi politične razlike.
Zato bi moralo biti pri vsaki večji mestni odločitvi vprašanje zelo preprosto:
Kaj s tem pridobi Celje in kaj bodo zaradi tega čez pet ali deset let imeli njegovi prebivalci?
Če na to vprašanje ni jasnega odgovora, potem imamo morda politično potezo, ne pa nujno dobre mestne politike.
Ali s takšnim načinom politike ustvarjamo pauperizacijo – ne samo denarno, ampak tudi razvojno in družbeno?
Beseda pauperizacija je težka. Običajno jo povezujemo z revščino in slabšanjem življenjskih pogojev. Toda v lokalni politiki jo lahko razumemo širše. Mesto se lahko pauperizira tudi tako, da postopoma izgublja razvojno energijo. Da postajajo postopki bolj zapleteni, odločitve počasnejše, politični odnosi bolj konfliktni, ljudje pa vse manj verjamejo, da lahko politika dejansko kaj spremeni. Takrat ne izgubljamo samo denarja.
Izgubljamo zaupanje, čas, priložnosti in ljudi. Mladi odidejo drugam. Podjetniki iščejo okolja, kjer je več predvidljivosti. Aktivni ljudje se naveličajo nenehnega političnega prepiranja. Javnost pa se začne umikati, ker dobi občutek, da je politika predvsem boj za položaje in vpliv.
To je morda najnevarnejša oblika pauperizacije: ko mesto sicer ima proračun, stavbe, ceste in institucije, vendar postopoma izgublja ambicijo, samozavest in razvojno vizijo.
Ponazoritev je možna na povsem svežem dogajanju ozirom kontekstu: Zadnja seja Mestnega sveta MO Celje (verjetno tudi zadnja redna v tem sklicu)na kateri, ob tako rekoč zelo vidni nejevolji aktualnega župana Matije Kovača, na kateri je bil sprejet sklep o lokacijski preveritvi za območje železniške postaje povezano s potniškim terminalom ter pred tem, na začetku mandata brisanje načrta o viseči brvi za katero je že bil odobren denar.
Seja je posebej zanimiva zato, ker je mestni svet 7. oktobra 2026 sprejel sklep o lokacijski preveritvi za območje železniške postaje, povezano s Potniškim centrom Celje, z 22 glasovi za. V javnih poročilih so se pojavili tudi očitki o prehitrem oziroma nezakonitem odločanju, župan pa jih je zavrnil.
Pri viseči brvi pa imamo še močnejšo dokumentarno podlago: država je leta 2022 za projekt odobrila do 1,5 milijona evrov sofinanciranja, projekt je imel gradbeno dovoljenje in izdelano projektno dokumentacijo; strokovna objava Gradbenega vestnika navaja, da je bila pridobljena tudi večina potrebnih sredstev, nato pa je MOC leta 2022 projekt ustavila.
Pod črto
Če se o tako pomembnem projektu razpravlja na način, pri katerem se ena stran počuti preglasovano, druga pa politično napadeno, potem problem ni več samo v posameznem sklepu. Problem postaja kultura političnega odločanja.
Demokracija namreč ni samo glasovanje. Demokracija je tudi razprava, poslušanje, argumentiranje, preverjanje posledic in pripravljenost priznati, da ima lahko tudi politični konkurent kdaj dobro idejo.
Če se odločanje spremeni v logiko »mi imamo večino, zato bomo odločili«, je formalni del demokracije sicer lahko izpolnjen, vendar se postavlja vprašanje, ali se s tem dolgoročno krepi ali slabi zaupanje v lokalno demokracijo.
Tukaj je moja skrb povsem na mestu. Kljub morebitnemu oponiranju.
