Piše: Metod Berlec
O slovenski polpretekli zgodovini, dogajanju na RTV Slovenija in politiki smo se pogovarjali z novinarjem, televizijskim voditeljem in priznanim slovenskim zgodovinarjem dr. Jožetom Možino.
DEMOKRACIJA: Gospod Možina, konec leta 2019 ste na podlagi svoje nadgrajene doktorske disertacije izdali knjigo, pravzaprav znanstveno monografijo Slovenski razkol, okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. Knjiga je postala ena največjih knjižnih uspešnic zadnjih let na Slovenskem. Kako si to razlagate?
Možina: Zgodovina, ki jo knjiga obravnava, je še tako živa, delno zamolčana in zlagana in prikrito zlobna, krivična da nas ne pusti iz rok. Pravzaprav je še del sedanjosti, in šele ko jo bomo spoznali in se iz zmot tistega temnega časa naučili, česa se ne sme, takrat se bo preteklost pomaknila tja, kamor sodi – v zgodovino. Desetletja naložene laži, ki se sedaj ob knjigi Slovenski razkol razkrajajo, to daje knjigi živost – aktualnost.
DEMOKRACIJA: Vendar pa so na to temo izšle že številne druge knjige, vaša je nekaj posebnega …
Možina: Očitno. Glede na fascinantne odzive bralcev ne morem drugače kot da z zadovoljstvom, da jih je knjiga prevzela, prepričala, navdušila, spremljam njihove odzive. Imajo jo kot svetinjo na polici, mnogi poleg Sv. pisma, take poslušam. Ne mine dan, da me ne bi nekdo na pločniku, na bencinski črpalki, v trgovini ali zadnjič pri zobozdravniku nagovoril, se zahvalil … Moji otroci se že dolgo hecajo na ta račun, saj se določene besedne zveze pohval ponavljajo, a ljudje so iskreni in njihovi odzivi dragoceni. Tudi sam sem presenečen, ganjen, da knjiga res tako globoko deluje. Tega si res nisem predstavljal. Ko te ljudje ogovorijo, prav danes npr. mlajši par z majhnima otrokoma na Tržaški cesti v Ljubljani, in izražajo podporo, je to potrditev dela, velik smisel pa tudi moč in pogum rasteta iz tega. Fascinantno je, ko slišim, kakšna moč je v tej knjigi in v vsem, kar počnem sam in seveda tudi kolegi, ki se trudijo za isto stvar.
DEMOKRACIJA: V čem je po vaše največja dodana vrednost te knjige?
Možina: Verodostojna je, napisana je pošteno in skrbno. Zapisano je preverjeno in drži. Najtežje in najbolj zapletene stvari so povedane strokovno, a na vsakomur razumljiv način. Knjiga ne vsiljuje ene razlage, izpostavlja različne, tudi še neznane vire ene in druge strani, tako da se bralec v nekem smislu sam dokoplje do spoznanja resnice – kar ga potem fascinira in ključne stvari si tudi bolje zapomni. To sedaj razumem iz pripovedovanja številnih, ki so knjigo v celoti prebrali, in vidim, kako dobro sedaj poznajo ta najmračnejši del naše zgodovine.
Poleg tega je knjiga na 624 straneh velikega formata bogato opremljena z barvnim tiskom, s fotografijami, z dokumenti, grafi, s pomočjo katerih izjemno natančno ugotovimo ključno okoliščino slovenskega razkola – kdo je začel pobijati slovenske civiliste, kdo je prednjačil … Odgovori so za dosedanjo “partijsko” zgodovino uničujoči. Vendar to ni moja krivda. Taka do dejstva …
DEMOKRACIJA: Kaj pa viri?
Možina: Seveda, izjemno pomemben je prvič uporabljeni zakopani arhiv stražarjev s ključnimi dokumenti protirevolucionarne in revolucionarne strani – od osebne korespondence in povelj za ubijanje slovenskih civilnih oseb, ki jih daje Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, do rokopisov vosovskih atentatorjev pa osebnega dnevnika Cirila Žebota, fotografij italijanskih okupatorjev …, tu so še drobci arhiva Kominterne pa arhiva Zedinjene Slovenije itd. Kot slišim, je velika prednost moje knjige tudi v tem, da mi je uspelo ta zapleteni čas predstaviti ne le v zgodovinski, ampak tudi v drugih razsežnostih – antropološki, sociološki, emocionalni. Tu so ključna pričevanja, ki so kot sekundarni vir uporabljena v knjigi in odločilno pomagajo razumeti duha tedanjih razmer.
DEMOKRACIJA: Knjiga je že doživela več ponatisov. Kateri ponatis Slovenskega razkola je ta čas v prodaji?
Možina: Bralci sedaj posegajo po 7. ponatisu, ki je še dodatno okrašen z jubilejno oznako ob 30-letnici slovenske države …
DEMOKRACIJA: Ali to pomeni, da je šlo med bralce več kot 10.000 izvodov vaše knjige?
Možina: Tudi več kot 15.000.
DEMOKRACIJA: Očitno je knjiga tudi cenovno dostopna bralcem.
Možina: Je, glede na obseg in bogato opremo knjiga ni draga, to vidi vsak, ki to 2,6 kg težko zadevo vzame v roke. Za nižjo ceno smo se zavestno odločili zato, da je dostopna čim več bralcem. Sedaj ko je dosegla tak uspeh, kar veliko knjig tudi podarimo, sploh za božič, ena gre na primer sedaj oskrbovanki doma v Radovljici. Saj nihče ne prosjači za brezplačno knjigo, ampak včasih s sodelavci preprosto začutimo, da je prav, da storimo dobro delo.
DEMOKRACIJA: V knjigi pišete tudi o partizanskih pobojih Romov med drugo svetovno vojno. Prejšnja desnosredinska vlada je v začetku maja razglasila 17. maj za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem je izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, in sledila prizadevanjem, da se najbolj tragični dogodki iz naše zgodovine ne bi ponovili. V knjigi pišete, da se je leta 1942 prav na ta dan zgodil največji komunistični oziroma partizanski pomor Romov …
Možina: Datum je zelo primerno izbran in tudi utemeljen, saj je bil po več kot letu dni vojne to prvi primer na Slovenskem, ko je neka oborožena sila kar pomorila več kot 50 slovenskih civilih oseb hkrati. In kar je najbolj boleče, morilci teh neoboroženih ljudi niso bili okupatorji, ampak domača komunistična gverila. Prav na dan razglasitve dneva spomina na vse žrtve komunističnega nasilja 17. maja me je poklical pričevalec Tone Oblak iz Buenos Airesa. Kot devetletni otrok je v Vrbljenju pod Krimom videl žalostno povorko zajetih Romov, ki so živeli med njimi in so jih poznali, videl je partizane, ki so po pomoru utrujeni in umazani prišli v vas in se umivali, tudi te so poznali. Pričeval je, kot je slišal, da so romske otroke morili brez strelov … in ko je bilo morišče leta 2017 odkopano, so se njegove besede izkazale za resnične. Ganjen je bil do solz, ko je po 80 letih ta dolgo zamolčana tragedija dobila javni državni spomin. Pomor v Iški sicer ni bil največji pomor Romov. Ta se je odvil dva meseca kasneje, ko so partizani izpraznili in požgali romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju, zajeli celotno skupnost ter vodili zajete nad Mavrlen in vse pobili, večina je bila žensk in otrok, starih le nekaj let. No, enemu Romu je uspelo zbežati, visoko noseče Rominje pa se je usmilil partizan in je potem rodila zdravo deklico.
DEMOKRACIJA: Kako pa si razlagate to, da se zgodovinske knjige, ki jih pišejo avtorji, ki simpatizirajo s prejšnjim totalitarnim sistemom ali tranzicijsko levico, kljub medijski podpori veliko slabše prodajajo?
Možina: Mislim, da so te t. i. režimske knjige “žrtve” instinkta bralcev, ki so ne glede na politično prepričanje brezbrižni do zgodovinske mitologije. Kdor danes s pomočjo zgodovine še opravičuje agresivno ideologijo, namesto da bi v središče vrednotenja postavil ljudi tistega časa, je pač zastarel in neverodostojen. Ne ponuja nič novega. Izhodišče vsake resne zgodovinske knjige, ki zadeva vojno in povojno obdobje, sloni na etični normi, da v krogu 360 stopinj po istih kriterijih ocenjujemo delovanje vseh v vojni udeleženih strani. Zgodovinar vrednoti na podlagi analize vzrokov in posledic, to, da kritično sooči vire, ki so na voljo, ter upošteva kontekst takratnega časa in prostora, pa je tako ali tako abeceda zgodovinopisja.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da sta Spomenka in Tine Hribar lani izdala knjigo Slovenski razkoli in slovenska sprava (Usodni trk ‘valjhunstva’ in boljševizma?) Se pravi knjigo, ki v naslovu močno spominja na vašo?
Možina: No, vsej trije izpričani primeri so, vem za Koper in Kranj, ko so v knjigarnah kupcem moje knjige neuspešno ponujali knjigo zakoncev Hribar. Glede na to, da nista izkoristila bogastva, ki ga v izražanju ponuja slovenski jezik, ampak sta naslov Slovenski razkol v bistvu kopirala za vodilni del naslova svoje knjige, je moč razumeti, da gre za poskus odgovora na mojo knjigo. Vendar se je vse skupaj izjalovilo. Znanstvene monografije Slovenski razkol, ki temelji na dokumentih in pričevanjih in ima več kot 2300 referenc na vire, ni mogoče relativizirati z neznanstveno metodo, ki se na trenutke pogrezne v aktualen politični aktivizem. Škoda predvsem za dr. Tineta Hribarja, ki je v preteklosti pisal pomembne tekste, no, morda jih še bo.
DEMOKRACIJA: V knjigi svarita pred nekakšnim “četrtim velikim razkolom”, ki naj bi “grozil” slovenskemu narodu “kot posledica državne avtokracije pod okriljem cerkvene teokracije”. Po zadnjih volitvah je očitno, da so takšne trditve povsem zgrešene …
Možina: Ma dajte no, to je omračeno vsiljevanje kulturnega boja na ravni leta 1946, ko je komunistični režim videl glavnega sovražnika in hrbtenico opozicije v Cerkvi, pa že takrat so pretiravali. Danes o tem govoriti ali celo pisati je na ravni slabe provokacije. Vloga in (ne)moč Cerkve je vsakomur jasna.
DEMOKRACIJA: Kako pa kot zgodovinar, novinar, televizijski voditelj in politični analitik gledate na izide zadnjih volitev? Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da so volitve spet odločili mediji?
Možina: Volitve je odločal čustveni trans, ki ga je znova in tokrat še bolj prepričljivo uspelo ustvariti skrajno levim političnim silam s pomočjo dominantnih medijev in s pomembno podporo kvazicivilne družbe in drugih mehanizmov, ki služijo slovenski levici. V zraku je bilo sprovocirano vzdušje proti “diktaturi” Janševe vlade, kar je bila sicer laž, saj je jasno, da ni bilo diktature, prej nasprotno, a v paradigmi levičarke propagande to ni pomembno. Kaj potem če je laž, “če jo lahko uporabimo, je dragocenejša kot resnica”. Ljudje so se v tem razpoloženju sicer odločali po svoji volji, vrag pa je v tem, da je morda ta val “volje”, ki jih je s pomočjo vplivnežev in medijev globoke države preplavil, dejansko proti njihovim interesom, morda celo vrednotam. V spretno zmanipuliranih postkomunističnih družbah ni bilo redko, da je ljudstvo v dobri veri podpiralo tiste, ki so ga najbolj izkoriščali. Za desno sredino pa je ob teh volitvah dozorelo bridko spoznanje, da nedvoumni rezultati dobrega vladanja v taki histeriji ne pomenijo veliko. Saj je banalno, kar bom rekel, pomembnejši je agitprop kot pa visoka gospodarska rast, varnost, nizka brezposelnost, visok ugled v tujini.
DEMOKRACIJA: Kakšen odnos ima nova oblast do polpretekle zgodovine? Robert Golob je delil oznake o fašizmu, do žrtev komunističnih zločinov pa ne kažejo pietete?
Možina: Na mestu dr. Goloba ne bi preveč opletal s fašizmom, da ga ne bo potem našel pri katerem od svojih prednikov. No, njegov odziv na dan spomina na vse žrtve komunizma pa je bil porazen. Rekel je: “Očitno bomo morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica.” Ne vem, kako si predstavlja in sploh zakaj bi morali zatreti spomin na 25.000 slovenskih žrtev komunizma, pa še deset tisoče drugih narodnosti na naših tleh pa na sto tisoče, ki so trpeli pod tem režimom. Nobene empatije, nobene pietete, upam, da se bo kaj naučil od predsednika Pahorja, ki je tu naredil velike korake.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da ste na RTV Slovenija soočeni z dejstvom, da so levi novinarski politični aktivisti začeli uprizarjati nekakšno stavko, s katero želijo doseči, da bi naša osrednja nacionalna medijska hiša ostala še naprej v službi tranzicijske levice? Pri tem so se prav bizarno oblekli v majice z napisom “nikogaršnji hlapci”, ko pa se ve, komu želijo služiti …
Možina: Okoliščine osupnejo. Nekateri so očitno politični delavci, saj jim je kolektiv politike bliže od delovnega kolektiva, in taki niti ne pozdravijo na hodniku, le srepi pogledi in pena na ustih. Sploh nekatere tovarišice dajejo impulze, ki spominjajo na tiste druge čase, ki jih raje ne omenjam. To se pozna tudi na ekranu. V nasprotju s časi npr. mojega direktorovanja na TVS, ko smo v informativnem programu z Rajkom Geričem odpirali vse pomembne teme, smo sedaj priča odkriti pristranosti in navijaštvu za sedanjo vladno stran in Roberta Goloba na eni strani ter demonizacijo Janeza Janše in predstavnikov prejšnje vlade na drugi. Nedavno smo na Portalu plus prebrali analizo poročanja naše televizije ob prvih dneh prejšnje vlade in sedanje. Poslušajte, saj to je škandal, nihče niti ne zavrača teh navedb, očitno je vse res. In še naprej delajo v tej smeri … Za javno TV je to nesprejemljivo. Zakaj takšno hlapčevanje sedanji vladajoči politiki v bistvu ne vem, redko kdo ima od tega kakšne koristi. Zdi se mi, da so nekateri ujeti v nekakšno mesijansko čredno operativo, zdi se jim, da delajo nekaj velikega, pomembnega, pravičnega. Ne vidijo, da so le člen v verigi bogatih levih privatizerjev, kot bi rekla dr. Krajnikova, da bodo imeli še večji monopol, da bodo še bogatejši tudi na račun naivnih, zavedenih drugih. Vseeno je velik del novinarjev, tudi taki, ki so levo usmerjeni, nagnjen k normalnosti. A skrajni aktivisti jih, kot slišim, nadlegujejo, gnjavijo po pisarnah za podpise, za udeležbo na protestih …
DEMOKRACIJA: Že pred volitvami je voditelj levičarske oddaje Studio City Marcel Štefančič na javni tribuni o razmerah na RTV Slovenija, dejal: “Jebeno več nas je kot njih, njih je samo ene par …”
Možina: “… in vemo točno kateri so.” Ta izjava je strašljiva, sodi v besednjak vojn in revolucij in jo razumemo kot napoved nasilja in prevlade enoumja. Ostala bo zapisana na temni strani zgodovine. Ker je lahko le klic k popolni dominaciji nad medijem, ki bi moral biti pluralen, pa je že sedaj premočno izrabljen za zvočnik leve vladajoče politične opcije. In ta perverzno in absurdno sedaj napoveduje, da bo RTV depolitizirala. Se pravi, ni dovolj, če uporabimo njihov vojaški besednjak, da ideološko nadzorujejo, ne vem, 91 odstotkov vitalnega televizijskega programa in 99 odstotkov radijskega. Ne, njihov cilj je, kot je dejala naša sindikalistka na enem od mitingov – popoln prevzem RTV. Torej ne gre več za nobeno ambicijo po nazorski uravnoteženosti in pluralnosti programskih vsebin, ampak za korake v preteklost – za popolno simbiozo z vladajočo politiko.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da se tisti, ki ne razmišljate tako kot glasna večina, soočate z grožnjami in javnim sramotenjem? Ste svinje, podgane …
Možina: Vse to je vendarle posledica stiske, ker je ogledalo, ki ga postavljamo, moteče, ker resnica boli in ne vidijo načina, da bi nas onemogočili. Zanimivo je stališče dr. Nine Krajnik v smeri, da je npr. za vulgarnimi izpadi Svetlane Makarovič in Jenulla intelektualno jedro slovenske levice. Bilo bi mogoče, saj so nekateri ta primitivizem skušali opravičevati s satiro. Seveda je laže plavati s tokom, a nekateri za to nimamo “daru”. Je pa mogoče slutiti, da je spoštovanje drugačnosti, različnosti samo floskula vladajočih za dan aktivizma LGBT, nikakor pa ne velja za vse.
DEMOKRACIJA: Grozijo tudi ustvarjalcem oddaje Panorama, ki je nedvomno osvežitev za TV Slovenija, napadajo Igorja Pirkoviča …
Možina: Poskusi onemogočanja nove oddaje, napadanje mladih neobremenjenih sodelavcev, da so kolaboranti in še kaj hujšega spet kaže, da si aktivisti z verbalnim nasiljem jemljejo pravico dominirati nad vsebinami in vse, kar bi morda skalilo nazorsko neuravnoteženost, ki je zanje očitno norma –, je moteče in je treba odstraniti. Neverjetno. Glede kolega Pirkoviča – dan po tem, ko smo vsi videli, kako so prvaki KUL politično zlorabili prostor javne televizije in mu rušili predvolilno oddajo, je levičarski novinarski tim napadel – ne politikov, ki so rušili oddajo – ampak svojega kolega Pirkoviča, ki je bil žrtev njihove zlorabe.
DEMOKRACIJA: Ste kaj podobnega doživeli tudi po intervjuju z Nino Krajnik?
Možina: Ne, zatišje na RTV, slišim sicer, da tajnica režije ni bila zadovoljna z vsebino, pa tonski tehnik. No, tudi meni vsebina v glavnem ni všeč, ampak sem še vedno za nazorsko pluralnost. Sicer pa izjemni odzivi od vsepovsod, ki se kar ne nehajo. Še iz Avstralije, kjer imajo dr. Krajnikovo zelo v čislih. Njena avtentična analiza in precizna dikcija sta dali misliti. Seveda se bo sedaj s služabniških medijev vsulo po njej …
DEMOKRACIJA: Ne moremo prezreti, da skoraj na vseh področjih, ki se jih lotevate, dosegate odlične rezultate, pa naj gre za dokumentarce, intervjuje, Utripe, kjer je očitno, da ste po besedišču in kombinaciji slike ter besede preprosto brez konkurence. Vaša sporočila so res izpiljena in močna. Vam drugi to zavidajo? Gre za dar, pogum? Kaj je pomembnejše?
Možina: Dar je osnova, a dar ni moja zasluga. Kar je talenta, je podarjen in ga ne smem zakopati – zato pa poskrbi pogum, ki je v večji meri moja zasluga, a tudi zasluga pogumnih prednikov, ki so se upirali vsem trem totalitarizmom in plačevali visoko ceno. Pogum pa dajejo tudi ljudje z najrazličnejšo podporo, od bralcev in kupcev knjige do tistih, ki ob pogromih proti mojemu delu telefonirajo, pišejo na RTV, ki se ne pustijo ustrahovati in ignorirati. Te vrline osnovnega državljanskega poguma bodo v prihodnosti preživitvena norma. Kar zadeva zavidanje – to obstaja, včasih prav nebogljeno in ga težko razumem. Saj nič od tega, kar je v mojem delu vredno in trajno, ni bil zadetek na loteriji. Povsod gre za trdo delo, pri knjigi do izčrpavanja in žrtvovanja marsičesa.
Biografija
Jože Možina se je rodil v Šempetru pri Gorici, odraščal pa v Dobravljah v Vipavski dolini. Zaposlen je kot novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov na Televiziji Slovenija. Je največkrat nagrajeni novinar na javni RTV. Po izobrazbi je doktor zgodovinskih znanosti in diplomirani sociolog kulture. Uveljavil se je kot eden najprodornejših raziskovalcev slovenske polpretekle zgodovine, še posebno v televizijskem mediju. V letih 2006 do 2010 je bil direktor Televizije Slovenija. Je avtor dokumentarne serije Pričevalci, voditelj oddaje Intervju in režiser nekaterih najbolj markantnih dokumentarnih filmov v slovenskem prostoru, med drugim: Škof Rožman – zločinec ali žrtev, Dosje Slobodan Milošević, Zločin, ki ne zastara, Zamolčani – moč preživetja, Uročeno zavetje, Čas vojne, Angola: dežela obljub, Skrivnostna celina, Urok Depale vasi, Katastrofa ob jezeru Kivu, Svetloba temnih obrazov, Pedro Opeka, dober prijatelj. Prejel je številne nagrade v Sloveniji (dvakrat Jurčičevo nagrado, gong popularnosti in gong ustvarjalnosti za posebne dosežke), v ZDA (najboljši režiser dokumentarnih filmov na festivalu ITN v Hollywoodu), v Kanadi (nagrado za odličnost na področju filmske umetnosti) in v Indoneziji (nagrado za najboljši dokumentarni film, posebno nagrado žirije). Leta 2014 je za svoje dokumentarne filme prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2021 pa je prejel tudi Meškovo priznanje Združenja novinarjev in publicistov ter priznanje Združenja domoljubnih novinarjev.
